Arhiv | Zgodovina

Zgodovina

Janez Evangelist Krek je bil začetnik krščanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Napadal je liberalni kapitalizem, strinjal pa se niti s socialno demokracijo. Želel je miren prestop iz kapitalističnega v delavcu prijaznejši sistem.

V teh dneh se spominjamo devetdesete obletnice smrti Janeza Evangelista Kreka. Krek je bil v svojem času ena najuglednejših osebnosti na Slovenskem. Predvsem je bil znan kot pobudnik slovenskega krščanskosocialnega gibanja. Bil je idejni pobudnik tega gibanja na naših tleh, poleg tega pa tudi nosilec krščanskosocialnega programa in hkrati njegov glavni organizator. Krek se je uveljavil tudi kot teolog, časnikar, pisatelj pa tudi kot politik in gospodarstvenik.

Janez Evangelist Krek se je rodil 17. novembra 1865 pri Svetem Gregorju nad Sodražico. Njegov oče je bil vaški učitelj, vendar je umrl, ko je bil Janez še zelo majhen. Na pleča njegove matere je tako padla težka naloga, saj je morala sama preživljati sebe in šest otrok. Janezu je omogočila šolanje, vendar je moral tudi sam prijeti za priložnostna dela, da si je lahko privoščil šolanje. Oče ob svoji smrti ni zapustil družini nikakršnih prihrankov. Osnovno šolanje je Krek končal v Ljubljani, kjer je nato obiskoval tudi srednjo šolo in bogoslovje.

Po uspešno sklenjenemu študiju bogoslovja in kmalu po posvetitvi v duhovniški stan so se Krekove možnosti za šolanje precej izboljšale. Mladega, nadarjenega in marljivega duhovnika je njegov najvišji gospod, tedanji ljubljanski škof Jakob Missia, sklenil poslati na Dunaj na nadaljnje šolanje. Iz škofove skrinjice je prišlo tudi nekaj potrebnega denarja in tako je Krek leta 1892 Na Dunaju opravil doktorat iz teologije. Po uspešno končanem študiju je bil poklican nazaj na Kranjsko, kjer ga je škof imenoval za kaplana v Ribnici. Kmalu so ga premestili Ljubljano, kjer je prevzel mesto stolnega vikarja v ljubljanski stolnici, začel pa je predavati tudi na teološki šoli oziroma v bogoslovnem semenišču. Predaval je fundamentalno teologijo in ostal na mestu predavatelja skoraj do svoje smrti.

Ideja krščanskega socializma

Med šolanjem na Dunaju se je Krek začel bolj zanimati za novo idejo krščanskega socializma. Delavska gibanja so začenjala opozarjati na napake v kapitalističnem sistemu in mladi duhovnik se je strinjal, da sistem res ni brez napak. Cerkev se je začela resneje zanimati za socialne probleme, na katere so najbolj opozarjali socialni demokrati. V vrstah Rimskokatoliške cerkve pa so se nekateri duhovniki začeli zavzemati za novo obliko reševanja problemov. Niso mogli namreč kar ignorirati razvoja dogodkov, pri tem pa seveda tudi niso mogli dopustiti, da bi pobudo v svoje roke prevzeli socialni demokrati. Na prvem slovenskem katoliškem shodu, ki je potekal leta 1892, je bilo nakazanih že nekaj smernic za prihodnje oblikovanje krščanskosocialnega programa.

Krek je nekaj idej za gibanje prinesel z Dunaja, kjer je bilo tedaj že zelo močno krščanskosocialno gibanje Kurta Lueggerja, vendar je seveda moral te ideje prilagoditi lokalnim posebnostim. Velemestni Dunaj in podeželska Kranjska pač nista bila eno in isto, tako da ena rešitev ni bila popolnoma ustrezna za vsako okolje. Leta 1894 je Krek ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Vzporedno z njim je ustanovil tudi krščanskosocialni list Glasnik in v njem objavljal svoje prispevke o socialnem stanju in načinih za njegovo izboljšanje. Z ustanovitvijo novega lista pri svojem časnikarstvu torej ni bil več popolnoma odvisen od osrednjega časnika Slovenec, kjer je objavljal svoje prve članke.

Deset let po ustanovitvi Glasnika je Krek ustanovil še časnik Naša moč. To je bilo pravo glasilo krščanskosocialnih delavcev. Svoje spise pa je Krek objavljal tudi v revijah Katoliški obzornik ter Dom in svet. Poleg novinarskega dela se je lotil tudi pisanja knjig. Njegov prvenec je bila knjiga Črne bukve kmečkega stanu, s katero je opozarjal na probleme slovenskega podeželja, izšla pa je leta 1895. Že leta 1901 ji je sledila še knjiga z naslovom Socializem, ki je tako postala prvi slovenski socialni priročnik.

Krek je v svojih delih zagovarjal stališče, da se mora Rimskokatoliška cerkev postaviti v bran šibkejšim slojem prebivalstva. Zagovarjal je zadružništvo, ki naj bi v končni fazi uspelo zamenjati kapitalistični gospodarski sistem. Prav tako je zagovarjal socialno reformo, čeprav se je kljub navideznemu približevanju socialnim demokratom od nijhovih stališč seveda distanciral. Po Krekovem mnenju je namreč kapitalizem enako zlo kot brezbožni komunizem, zato je odklanjal oba. Prav tako je odklanjal vsakršno nasilno obliko razrednega boja. Na krščanski podlagi naj bi se uveljavilo načelo solidarnosti vseh v državi in na takšnem načelu naj bi bile sestavljene tudi pogodbe med lastniki kapitala in delavci.

Nastajajo društva

Na tako dobro postavljeno teoretično podlago je začel Krek nato zidati praktično delo, sprva z že omenjeno ustanovitvijo Slovenskega katoliškega delavskega društva. Temu so kasneje sledila še druga po mnogih krajih na Slovenskem. Krek je sklenil, da jih bo med seboj kar se da močno povezal, zato je vsa društva povezal v Slovensko krščanskosocialno zvezo. Za tedanje razmere na Slovenskem to nikakor ni bila majhna organizacija. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je bila omenjena zveza krovna organizacija, ki je med seboj povezovala več kot štiristo šestdeset društev, le-ta pa so štela okoli štirideset tisoč članov. Krek je leta 1909 zaradi svojih organizacijskih uspehov stopil še korak naprej in je ustanovil Jugoslovansko strokovno zvezo, se pravi sindikalno delavsko organizacijo. Tako je Slovenska ljudska stranka imela močno t. i. levo krilo v svoji politični organizaciji in s tem seveda veliko število delavskih glasov.

Poskus ustavitve izseljevanja

V okviru svojega delovanja je Janez Evangelist poskušal vplivati Krek na izboljšanje delavskega položaja tudi s tem, da je snoval ustanavljanje različnih drugih društev, na primer stavbnih, protialkoholnih in podobno. Zavzemal se je tudi za izboljšanje razmer delavcev, ker se mu je zdelo, da vse preveč delavcev zaradi neurejenih razmer doma odhaja v tujino s trebuhom za kruhom. Glede na to, da so mnogi odšli za več let ali pa tudi za vedno, se mu je zdelo, da tako popolnoma po nepotrebnem odteka preveliko število mladih rojakov, ki bi lahko koristili slovenskemu razvoju, ne pa tujemu. Še posebno v primeru, ko so odhajale v tujino kar cele družine in so marsikdaj v novih krajih pozabile na svoje korenine. Krek je v ta namen obiskal več slovenskih izseljenskih kolonij po Evropi. Predvsem se je ustavil v izseljenskih kolonijah, v katerih so živeli Slovenci, ki so garali v premogovnikih, največ v Nemčiji in Belgiji. Svoje rojake je Krek spodbujal k vrnitvi in k temu, naj ne pozabijo svojega rodnega jezika, če se že ne nameravajo vrniti v domovino. Spodbujal jih je tudi, naj se čim bolj organizirajo ne le nacionalno, ampak tudi v delavske zveze, saj si bodo le tako lahko priborili svoje pravice in človeka dostojno življenje. Na teh svojih potovanjih je iskal dobre ideje, ki so se v tujini dobro obnesle, da bi jih potem ustrezno presadil v domače kraje.

Krek tudi ni pozabil na kmečko prebivalstvo, ki je tedaj sestavljalo veliko večino slovenskega narodnega telesa in živelo prav v takšnih socialnih razmerah kot delavci. Kmečko prebivalstvo je tako spodbujal k združevanju v kmečke zadruge in v ta namen v Ljubljani ustanovil zadružno šolo. Poleg zadrug je organiziral verigo kmečkih hranilnic in posojilnic po Raiffeisnovem sistemu. Zato se moderna hranilnica v današnji Sloveniji do nedavnega imenovala Krekova banka, svojemu praočetu v čast. Krekov sistem kmečkih in nabavnih zadrug ter hranilnic je tudi imel svojo krovno organizacijo, zadružno zvezo, ki je pred prvo svetovno vojno združevala okoli šeststo osemdeset zadružnih organizacij.

Politično delovanje

Glede na vse svoje socialno, buditeljsko, publicistično in učiteljsko delo je bilo seveda le še vprašanje časa, kdaj se bo začel Krek tudi neposredno ukvarjati s politiko. Pravzaprav se je v aktivno politiko vključil dokaj zgodaj.

Postal je član Katoliške narodne stranke, najmočnejše politične skupine na Slovenskem. Na njeni listi je bil leta 1897 na državnozborskih volitvah izvoljen v dunajski parlament. Tri leta kasneje pa je sklenil, da bi se za nekaj časa raje posvetil lokalnim temam in je nove volitve v državno zbornico izpustil. Namesto tega se je posvetil volitvam za kranjski deželni zbor. Izvoljen je bil leta 1901 in bil potem vse do svoje smrti član tega deželnega zbora. Bolj se je posvetili tudi notranji politiki v okviru same stranke in postal leta 1902 njen podpredsednik. Prav Krek je dal leta 1905 predlog vodstvu stranke, da se iz Katoliške narodne stranke preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. V okviru stranke je bil Krek potem eden njenih stebrov, še posebej zato, ker je bil vodja t. i. strankine levice. V okviru svoje stranke je prišel v spor s strankinim predsednikom Ivanom Šušteršičem, ki so mu nekateri ljudje v vrhu stranke očitali, da preveč avtokratsko vodi stranko. Krek se je z njimi strinjal in prevzel vlogo vodje znotraj-strankarske opozicije. Besni Šušteršič ga je hotel celo izključiti iz stranke, vendar se je moral sam umakniti, kajti Kreka je vzel v bran ljubljanski škof Bonaventura Jeglič.

Majniška deklaracija

Krek se je po nekaj letih premora 1907 spet udeležil državnozborskih volitev in bil gladko izvoljen. V dunajskem parlamentu se je večinoma posvečal gospodarskim in socialnim vprašanjem, ki so bila ves čas njegova največja prioriteta.

Z izbruhom prve svetovne vojne so prišla v ospredje tudi vprašanja, povezana z nacionalnostjo. Rečeno je že bilo, da je Krek poleg svojega socialnega programa vedno zagovarjal tudi nacionalne pravice Slovencev. V času svojega delovanja v državnem zboru se je tako poskušal povezati predvsem z južnoslovanskimi poslanci, da bi jim na takšen način uspelo preseči politično veliko močnejše nemške poslance.

Slabenje dvojne monarhije, ki je zaradi vojnih porazov čedalje bolj razpadala, je velik del, če ne celo vse južnoslovanske poslance pripeljalo do mnenja, da bi bilo treba izkoristiti priložnost ter si izbojevati več političnih in narodnostnih pravic, kot so jih imeli do tedaj. Popolnega preloma s Habsburžani in preostalim delom cesarstva to mnenje ni zagovarjalo, vendar pa je bilo naklonjeno ideji o ustanovitvi južnoslovanske federalne enote, sicer še vedno pod habsburško cesarsko krono, vendar pa s široko avtonomijo. Krek je tako 21. maja 1917, po avdienci pri cesarju Karlu I., dal pobudo, naj južnoslovanski poslanci, člani Jugoslovanskega kluba, zapišejo svoje ideje o prihodnji ureditvi države. Dober teden dni kasneje je tako nastala majniška deklaracija. Krek se je zelo angažiral, da bi vse ideje iz deklaracije tudi v resnici zaživele. A po sprejetju majniške deklaracije mu je ostalo le še malo časa, komaj slabega pol leta. Janez Evangelist Krek je 8. oktobra 1917 nenadoma umrl v Šentjanžu pri Sevnici.

Bogdan Sajovic

Vir: Spletna demokracija 10.10. 2007 (www.demokracija.si; rubrika: članek / osebnosti)


»OD KRŠČANSKO SOCIALNEGA GIBANJA DO STRANKE KRŠČANSKIH SOCIALISTOV«

(besedilo nastalo v sodelovanju z prof., dr. Milanom Balažicem)

Pravzaprav bi težko rekli, da gre za povsem novo stranko, kajti krščansko-socialna opcija ima v naših krajih dolgo zgodovino, daljšo kot večina drugih strank.

Korenine političnega organiziranja socialno razmišljajočih kristjanov lahko iščemo v Krekovem krščansko-socialnem gibanju, ki je poudarjalo sintezo med etiko krščanstva, nekaterimi socialističnimi idejami in praktičnim socialnim delovanjem. Zgodba ima svoje nadaljevanje v levem krilu Slovenske ljudske stranke pred drugo svetovno vojno, katerega intelektualno-politični predstavnik je Andrej Gosar. Ta s svojimi spisi in javnim nastopanjem med krščanske socialiste zanese klice protikorporativnega liberalizma. Do razhajanja med klerikalno večino znotraj SLS in t.i. krščanskimi socialci, pa je prišlo predvsem zaradi različnih modelov reševanj socialnih vprašanj: konfrontacije socialistične vizije, napram katoliški politični doktrini. Okrepi pa se zlasti z objavo papeške okrožnice Quadragesimo Anno (1931), ki je prepovedala uporabo imena krščanski socializem. Po idejnem sporu okrog tega vprašanja in po preučitvi, da bi klerikalna politika nasilno odstavila voditelje krščansko socialističnih delavskih ustanov in prevzela vodstvo, je bil leta 1932 pod vodstvom Srečka Žumra ustanovljen sindikat Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ). Vendar krščanski socialisti niti tedaj niso ustanovili svoje stranke, zadovoljili so se le z lastno sindikalno organizacijo.

Za to prvo obdobje je vendarle treba reči, da je krščansko socialno gibanje s svojimi ustanovami: kmečkimi, delavskimi in konzumnimi zadrugami, posojilnicami, prosvetnim delom, socialnimi dejavnostmi, izvršila ogromno delo. Prebudila in mobilizirala je socialno ogrožene sloje tedanje slovenske družbe.

Leta 1939 Edvard Kocbek skupaj z Alešom Stanovnikom in dr.Tomažem Furlanom organizira odbor za ustanovitev politične organizacije krščanskih socialistov. Kocbeku je bila bliže gibanjska oblika delovanja in se ni navdušil za ustanovitev stranke. Dilemo o ustanovitvi stranke »razreši« policijski režim, dokončno pa njihovo začrtano pot prepeči vojna. Iz prve številke glasila »Slovenska politika«, ki sta jo izdala Aleš Stanovnik in Edvard Kocbek, razberemo program novega političnega gibanja. To naj bi bilo laično in bi združevalo vse leve politične sile na programu slovenske avtonomije znotraj Jugoslavije. Ob slovenski avtonomiji znotraj Jugoslovanske federacije, pa naj bi se zavzemala predvsem za novo socialno ureditev in demokratično družbo. Krščanski socialisti kot ena od ustanovnih skupin vstopijo v Osvobodilno fronto. Komunistična partija si je med NOB za uresničitev akcijske enotnosti in svojega revolucionarnemu projekta družbene prenove želela vodilno vlogo. Tudi Edvard Kocbek se je zavzemal za akcijsko enotnost OF in tudi sam menil, da bi strankarstvo ogrozilo učinkovitost NOB. Obe ti težnji sta rezultirali sprejem Dolomitske izjave (1943) . Krščanski socialisti se torej odpovedo svoji lastni politični organiziranosti, čeprav so imeli med pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja večinsko podporo. Izrinjanje krščanskih socialistov iz političnega odločanja pa se radikalizirala v naslednjih letih, ko je Edvard Kocbek odstranjen iz Slovenije (po II. zasedanju AVNOJA-a), na splošno pa z izigranjem sporazuma Tito – Šubašič, oz. ukinitvijo političnega pluralizma. Po vojni torej ni bilo več nikakršne možnosti za avtonomno udejstvovanje krščanskih socialistov ali drugih krščansko političnih doktrin.

Šele konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se okrog Revije 2000 oblikuje krog krščanskih izobražencev, na politični sceni pa se občasno pojavlja mariborski naslovni škof Vekoslav Grmič s svojo socialistično različico teologije osvoboditve.

Slovenska krščanska pomlad

V obdobju slovenske pomladi je kot eno zadnjih demokratičnih opozicijskih formacij oblikovano Slovensko krščansko-socialno gibanje, ki ga vodi Peter Kovačič-Peršin, publicist in urednik omenjene Revije 2000. Njegov poziv k političnemu delovanju kristjanov pade na plodna tla in gibanje hitro raste. Vendar pa prav tako hitro pride do spopada dveh kril: Kovačič-Peršinova frakcija zagovarja gibanjsko obliko in naslonitev na social-demokratizirajoče prenovitelje. Peterletova frakcija pa se želi bolj nasloniti na strukture Rimskokatoliške cerkve in se kot stranka vključiti v nastajajočo opozicijsko koalicijo Demos. Slednja opcija prevlada in prve dni leta 1990 ima nova desnosredinska stranka kongres pod imenom Slovenski krščanski demokrati. Kot najuspešnejši – po poprejšnjem dogovoru v Demosu – Peterle kot vodja Slovenskih krščanskih demokratov prevzame mesto predsednika prve demokratične vlade.

Preostanek levih krščanskih socialistov spomladi 1991 ustanovi Stranko krščanskih socialistov, toda zlato strankarsko obdobje je že mimo. Stranka se leta 1995 ni (do)registrirala po novem zakonu, zato so se posamezniki iz njenega jedra angažirali v družbenem socialnem gibanju. Sodelovali so z različnimi političnimi organizacijami in se vključili v različne iniciative civilne družbe.

Leta 2007 gibanje zopet preraste v organizirano politično akcijo z registracijo stranke: Krščanski socialisti Slovenije. Vodenje nove stranke prevzame Andrej Magajna, nekoč »prvoborec« nastajajočega političnega pluralizma, član Demosovega predsedstva in podpredsednik Tomšič-Pučnikove Socialdemokratske stranke Slovenije, predhodnice današnje Janševe SDS. Na ustanovnem zboru nove stranke, krščanski socilist napovedo hkratno osvežitev na levem političnem polju in alternativo za kristjane.

Objavljeno v ZgodovinaKomentarji so izklopljeni za Zgodovina


Naše Flickr fotke- Poglej te vse fotke