Arhiv | december, 2014

ČAS JE ZA NOVI DEMOS

 

(Intervju novinarja Gašperja Blažiča z Andrejem MAGAJNO – dec. 2014)

Že kar nekaj časa je od tega, odkar ste zapustili poslanske klopi. Imam vtis, da se je v tem času veliko spremenilo.
Veliko novih obrazov in novih strank, a korenitejših premikov ni. Nimam sicer več vpliva pri sprejemanju zakonov, sem pa še naprej predsednik izvenparlamentarne stranke Krščanski socialisti Slovenije, poleg tega vodim koordinacijo neparlamentarnih strank in list. Od leta 2008 dalje; sem pa že v prvem mandatu imel že podobno koordinacijo. Volilni sistemi so moje specialno področje. Cilj koordinacije je preprost: sprememba volilne zakonodaje, volilnih pravil, ki so od sprejema leta 1992 veljala za začasna.

 

Kdo vse je vključen v to koordinacijo?
Že v začetku je bilo 25 strank in list, nato se jih je pridružilo še nekaj. Nekateri so aktivni, drugi ne. Na začetku smo sprejeli okviren program. Ključna je sprememba volilnega sistema v smeri povečanja vpliva volivcev na izvolitev posameznega kandidata. Prav tako skušamo vplivati tudi na zmanjšanje neenakopravnosti pri volilni kampanji. Za to se borimo že kar nekaj časa brez upa na zmago, ker stranke, ki so na oblasti, ne želijo spremeniti pravil iger. Najbolj temu nasprotujejo prav Socialni demokrati, ki naj bi bili po svojem izročilu bolj odprti za družbene spremembe, vendar so ravno nasprotno skrajno konservativni. Tudi zaradi računice: ta sistem, ki je sedaj v veljavi, jim ustreza. Že vnaprej vedo za okraje, kjer bodo njihovi kandidati izvoljeni. Prizadevamo si za volilni sistem po meri volivcev. Kombinirani model dveh glasov,ki je bil pravkar, mimo oči javnosti zavrnjen, se je v enem delu približal večinskemu sistemu. enem delu večinski.

 

Če se prav spomnim, se tudi Vili Kovačič zavzema za spremembo volilne zakonodaje.
Tako je, imava več skupnih projektov. Trenutno imava tudi na protikorupcijski komisiji dve zadevi. Ena je postopek proti imenovanju evropske komisarke Violete Bulc. Ta zadeva še ni zaključena, bova pa v kratkem dobila informacije o tem, kaj se v tej smeri dogaja. To je tudi eklatanten primer kako delujejo mediji in da je v demokraciji možna popona cenzura. Torej ne samo o aktualnem dogajanju pred sodiščem. Druga zadeva pa je ekstremna draga gradnja mostov v Ljubljani. Obrnila sva se na društvo Integriteta – TransperentyInternational, vendar dvomimo, da bodo kaj ukrenili. Z Vilijem se tudi pojavljava skupaj na mnogih zadevah. Zanimivo pa je, ko sva oporekala datumu predčasnih volitev, ki jih je določil predsednik republike Borut Pahor, so nama dali pravniki prav, ustavno sodišče pa je to blokiralo, so se tranzicijski mediji zganili. Ko je šlo za destabilizacijo Pahorja, so hitro prileteli…

 

Njemu v bran?
Ne, obratno, iskali so točko, kjer bi se ga dalo destabilizirati. Utemeljitev, ki sva jo z Vilijem napisala, je bila očitno za medije dovolj zanimiva. Potem pa se je po odločitvi ustavnega sodišča zadeva umirila.

 

Vas sem si zapomnil predvsem takrat, ko ste bili ob izstopu iz poslanske skupine deležni policijske preiskave.
Da, takrat se mi je zgodila policijska preiskava na domu in zaseg vseh računalnikov, ki jih še do danes nisem dobil vrnjene. Zasežen je bil tudi računalnik naše stranke, sporočili so tudi, da so izgubili vse forenzične kopije. Tako da ima sodišče samo še neke izvlečke iz kopij, ki jih sam ne priznavam. Postopek v zvezi z mano pa še ni končan.

 

In kaj je bil povod za vse to?
Ključni povod za to je bil moje glasovanje o spremembi zakona o RTV, kjer je bilo več ali manj jasno, da je zakon pomanjkljiv in slab, pa so ga hoteli uveljavljati zaradi kadrovskih čistk. S spremembo zakona bi avtomatsko padla vsa sestava programskega sveta, ko zamenjaš programski svet, ima politika odločujočo moč, tako lahko zamenja tudi urednike. Na nek način sem celo pripomogel k obstanku novinarke Rosvite Pesek. Takrat sem izjavil, da je tudi ona na seznamu tistih, ki jih je treba zamenjati in so to morali javno demantirati. Na tem mestu lahko ponovim izrek imenovanega kolega Vilija Kovačiča: Kdor ima medije ima oblast, kdor TV ima nad-oblast.

 

To je torej tisti znameniti seznam, ki je krožil med poslanci SD?

 

Da, v poslanski skupini, kjer sem bil prisoten, se govorilo o konkretnih imenih. Hoteli so menjati urednika na TVS Rajka Geriča in direktorja radia Vinka Vasleta, pa tudi nekatere novinarje, kot je že omenjena Rosvita Pesek. Zanimivo je tudi, da jim je šel zelo na živce tudi Jože Možina. Še dobro se spomnim, kako je Mirko Brulc, nekdanji župan Nove Gorice, naglas rekel: »Dovolj imamo teh kosti vsak dan na televiziji!« Mislil je na dokumentarne oddaje Jožeta Možine. Po tistem sem dobil prijateljsko opozorilo s strani Janje Klasinc, da naj prispevam glas za spremembo zakona, češ vsak glas je dragocen. In ker sem bil proti, sem dobil opozorilo, da te stvari ne bodo brez posledic za mojo kariero. Kmalu zatem, mislim, da 16. oktobra, je prišel k meni Milan Balažic v isti zadevi. Prijateljsko me je opozoril, da je obveščen o tem, da se mu nekaj pripravlja. Kmalu zatem smo vsi doma občutili, kaj so pripravljali – ko so vstopili v naš dom še v trdi temi.

 

Ko so policisti potrkali na vaša vrata navsezgodaj zjutraj, so bili v bližini tudi novinarji.

 

Da, skoraj sočasno se je to zgodilo. Zanimivo je bilo, da je bila novinarka zelo lepo urejena, z make up in frizuro, s službenim avtom, kamermanom. Halo – pol ure pred tem pa naj bi dobili klic iz naše ulice !? Ko sem kontaktiral urednika Kanala A, kdo jim je to povedal, so se izgovorili na sosedo, ki naj bi jih obvestila. Od novinarke sem kasneje dobil njen opis. Po njem naj bi bila to pokojna soseda (ime hranimo v uredništvu), ki pa sploh ni imela telefona. Torej je uredništvo dalo lažni podatek. Tudi nisem pričakoval, da bi povedali resnico. Sumim, da je informacija o moji preiskavi prišla iz same policije. Celoten namen odmevne akcije na terenu je bil, da se naredi medijski linč proti meni.

 

Policaj-novinarstvo torej?

 

Tako nekako.

 

Omenili ste Milana Balažica. Kasneje je postal veleposlanik v Avstraliji, njegovo kariero pa je nato zasenčila afera z Nicholasom Omanom, ki je bil obsojen zaradi pedofilije.

 

Moram povedati, da je Balažic imel zelo obiskano tiskovno konferenco. Vendar so njegove izjave medijsko blokirali. Prepričan je, da je v to zadevo vpleten minister Erjavec, ker je imel neke interese z Omanom. Nato pa je postal Balažic edini krivec v tej navezavi. Z Balažicem se sicer poznam iz časa Demosa, ker je bil tedanji podpredsednik SDP (Stranke demokratične prenove / predhodnice SD), jaz pa podpredsednik Socialdemokratske zveze Slovenije (predhodnice SDS). Imeli smo načrte, da bi se obe socialdemokratski stranki povezali, da bi odrezali ekstreme na obeh straneh in bi bila to neka sodobna evropska stranka. Vendar je po mnenju Balažica prišlo do blokade projekta združevanja predvsem s strani Milana Kučana, ki je hotel imeti čisto situacijo, v tej mešani strukturi pa ne bi mogel več obvladovati stranke. Projekt je propadel, z Balažicem pa sem ostal v stiku tudi kasneje. On se je tudi s Pučnikom pogovarjal še naprej o združitvi. O sodelovanju z SDP pa smo se leta 1992 dogovarjali tudi krščanski socilisti. To je pripeljalo do načrtov skupnega nastopa na volitvah, ko je SDP vodil Ciril Ribičič, ki je bil ideji naklonjen. Vendar pa, da bi se izognili novi dolomitski izjavi, smo sprejeli izjavo o preteklosti, tako imenovano Anti-dolomitsko izjavo in zelo odločno obsodili hegemonizem partije v času vojne in po njej. Zahtevali smo ne samo, da se prizna zločin, pač pa da se zločince tudi kaznuje, za grozodejstva, ki ne zastarajo. Tega besedila v vodstvu SDP niso hoteli sprejeti. Nismo pa vedeli, da se je takrat Peter Kovačič Peršin vzporedno kontaktiral z Milanom Kučanom.

 

Brez vaše vednosti?
Da, brez naše vednosti. Ko smo objavili našo anti-dolomitsko izjavo, katere glavni avtor je bil (novinar) Aleksander Mladen Švarc in ko se je pokazalo, kaj smo, da nočemo ponoviti Kocbekove napake, je prišlo s strani Petra Kovačiča in njegovega brata Matije pobuda, da se stranka krščanskih socialistov ukine. Po letu 1992 sta tudi sicer povsem pasivizirala delo stranke. Ko smo Petra vabili na kasnejše okrogle mize, je slednji zagovarjal idejo, da je stranka krščanskih socialistov preživeta in da je za stranko najbolje, da se ukine. V vodstvu krščanskih socialistov se večinsko s tem nismo strinjali. Kljub temu nestrinjanju pa Matija Kovačič kot zastopnik stranke ni izpeljal do-registracije po novi zakonski regulativi. Stranka je tako leta 1994 ugasnila. Ponovno smo jo obudili leta 2007. V vmesnem času smo delovali kot gibanje. Težnjo po ukinjanju lahko razumemo v kontekstu partijske hegemonije. Partija ni samo nasprotnik »desnice«, pač pa pluralizma kot takega, s tem pa tudi avtonomnih krščanskih socialistov. Zato smo podobno kot Kocbek doživljali popolno medijsko blokado. Naših dogodkov mediji enostavno niso hoteli pokrivati. Povsem usklajen medijski molk! To je veljalo tudi po letu 2010, ko sem izstopil iz poslanske skupine SD. ( o tem v nadaljevanju) Včasih bi si mislil, da so t. i. levi intelektualci avtonomni, bolj odprti, pa delujejo zelo ubogljivo, skoraj po vojaško.
Izrinjanje konkurence oz. soborcev ne izhaja iz naše NOB: to kar so počeli z domoljubnimi TIGR-ovci oz. plavogardisti ter izigravanjem sporazuma Tito – Šubašič. Sega v čas VII. Kominterne ( leta 1935), ko je Stalin spremenil taktiko: Nič več ekskluzivni frontalni boj komunistov za izvedbo revolucije, ampak vključevanje v ljudske odporniške fronte, po principu kukavičjih gnezd. Ko se ugnezdiš začneš izrinjati konkurenco, ki bi bila napoto po eventuelni zmagi.
Omenjal sem gibanje TIGR. Ti so se dejansko prvi uprli okupatorju (13. maj 1941), a so jih partijci postopno nevtralizirali (beri: likvidirali) že med vojno. To je dokaz, da jim je šlo prvenstveno za oblast oz. da je bila »frontnost« njihova velika prevara.

 

Če se prav spomnim, je bil Peter Kovačič Peršin konec osemdesetih let prejšnjega stoletja voditelj Slovenskega krščanskega socialnega gibanja, iz katerega so nato izšli Slovenski krščanski demokrati?
On je bil v krogu Revije 2000 in njen dolgoletni urednik. Peterle je dal pobudo za ustanovitev krščanskih demokratov, sam pa sem Kovačiča nagovarjal, da bi sočasno ustanovili krščanske socialiste. Vendar je temu nasprotoval. Bil pa je tedaj funkcionar na SZDL in je sodeloval z oblastjo. Rekel je, da mu je ta model socialistične zveze ustrezen in da nasprotuje strankarski demokraciji. Vse lepo in prav. Imel je pravico do takega stališča in mu tega nisem zameril. Ko pa je videl, da neka skupina mimo njega organizira krščanske socialiste, pa je takoj prevzel iniciativo in je to pobudo prevzel.

 

Se je tej skupino priključil tudi Franc Miklavčič?

 

Malo drugače. Miklavčič je leta 1995 ustanovil svojo Krščansko-socialno unijo, v času po ukinitvi KSS smo se mi kot gibanje z njim povezovali.

 

Zanimivo je, da se med krščanske socialiste sam uvršča tudi nekdanji šef zveze borcev Janez Stanovnik.

 

Da, a prav Stanovnik je del zarote molka. Po drugi svetovni vojni on ni omenjal krščanskih socialistov. Obnašal se je kot , da jih nikoli ni bilo. Bil je Kardeljev tajnik in je lagal Kocbeku o nekih delovnih taboriščih, kjer naj bi bili zajeti domobrani na prevzgoji. Omenil sem »zaroto molka«. Tako se obnašajo še danes – nasledniki boljševizma. Če se neke skupine ne moreš podrediti, jo poizkušaš ukiniti, če tudi to ne uspe pa se v javnosti o nje ne sme nič slišati, molčiš, kot, da ne obstaja. Tudi po letu 1990 se o krščanskem socializmu ni smelo govorit, ker je ogrožal tranzicijsko levico, monopol nad levo volilno bazo.

 

Nedavno se je znova omenjala obuditev Demosa. Tudi sami ste dejali neke izjave o tem.

 

Da, to je bilo ob 25.- obletnici ustanovitve Demosa. Takrat sem na shodu pred sodiščem plasiral idejo »Čas je za novi Demos«. Demos se je prekmalu razpustil. Prišli smo v nov politični sistem, vendar je prejšnja elita ostala na oblasti. Kadrovske je nadzorovala praktično vse družbene podsisteme. Oblast so prevzeli kaviar-komunisti. Ta izraz je Milovan Đilas uporabil v svoji knjigi »Novi razred« leta 1947. Podobno se je dogajalo v Sloveniji 1968, ko so odstavili Franca Popita in njegov krog praktično iz vseh funkcij, ker je bil sam še preveč idejno zazrt v komunizem in je govoril o moralnem liku komunista, kar pa povzpetnikom ni bilo všeč. To so bili tako imenovani pragmatiki, ki so nato prevzeli oblast v partiji in jim gre tudi dejansko samo za oblast. Lahko se v trenutku preobrazijo v liberalce, žlahtne konzervativce, itd … , saj jih ne zanima ideologija.

 

…ampak denar!
Točno. Obujanje nostalgije v Stožicah ne odraža njihove želje po vrnitvi v preteklost. Dejansko gre za pajdaške kapitaliste in jim sedanji položaj še kako ustreza. Zganjanje nostalgije je le v funkciji volitev, da pridobe na svojo stran širši sloj ljudi.

 

Torej tovarišijske kapitaliste?
Da, ker jim ne gre za socializem v resnici. Samo za denar in oblast.

 

Ko sem bral magnetograme sej CK ZKS iz konca osemdesetih let, sem opazil, da sta se Kučan in Stane Dolanc tikala, medtem ko je Kučan Popita držal na distanci.
Popit je bil avtonomist in pravoveren komunist, vendar ni bil dogmatik ruskega tipa, kot so mu to pripisovali v tedniku Mladina, kjer je proti Popitu veliko pisal Gregor Golobič. Popit, skupaj s somišljeniki in teoretikom, filozofom dr. Vojanom Rusom so vztrajali pri konceptu samoupravljanja in delegatskim sistemom. Kučanov krog je bil precej bolj pragmatičen, tudi Spomenka Hribar je pisala, češ čas je za pragmatizem.

Franc Leskošek-Luka je recimo rovaril proti imetnikom partijskih knjižic, češ večino bi bilo treba »v rit brcniti«…
To se je nekako ujemalo s Popitovo zahtevo po vzornem liku komunista, ki je skromen, se ne okorišča in je predan ideji. Medtem pa so pragmatiki v že kovali načrte za prehod v tržni sistem. Zato so udbovske kadre nastavljali za direktorje velikih firm – ve se, da ne samo tu – da so obdržali nadzor nad kapitalom.

 

Pa bo mogoče obuditi Demos glede na razsulo, ki vlada v desno-sredinskih strankah NSi in SLS?
NSi se lahko vključi edino pod pogojem, če dobi novo vodstvo. Ljudmila Novak se namreč obnaša, kot da je v tej državi v osnovi vse v redu, kot, da je potrebno le posamezne stvari korigirati. Vendar je veliko več sistemskih stvari, ki jih je potrebno reformirati in jih žal v teh 25 letih tako imenovane demokracije nismo uveljavili v polni meri:
– volilni sistem ( po meri volivcev in ne le strankarskih vodij in lobijev)
– vrnitev možnosti državljanskega referenduma;
– zagotoviti medijski pluralizem,
– reformirati pravosodje;
– odprtje arhivov in ugotovitev zgodovinske resnice (ki je osnova za govorjenje o spravi);
– odpraviti sistemsko korupcijo oz. zaščititi javno lastnino pred krajo (by pass firme, bančne luknje, davčne oaze) in pred odlivanjem proračunskega denarja (prirejeni javni razpisi, outsource pogodbe, itd …)

 

Samo stavek o pravosodju. Danes je zopet aktualna razprava o pravnem modelu. Očitno leta 1990 še nismo dokončno uvedli formalno pravo, saj zadnje čase prehajamo iz doktrine kontinentalnega prava (kjer so pri sojenju dokazi in regularna procedura ključni) v arbitrarno pravo ( kjer zadoščajo indici, pa še ti pogosto posredni) Posredni dokazi in indici ( ki so bili mnogo več kot to, saj je bila znana struktura odločanja v prejšnjem režimu) v primeru Hude Jame in tožilke Zdenke Cerar očitno še niso veljali. Obrati v pravnem modelu se dogajajo po političnih potrebah. Zaradi teh temeljnih sistemskih reform je potrebna nova koalicija vseh demokratičnih subjektov.

 

Tudi glede arhivov ste imeli drugačno stališče kot NSi.
Izrazil sem mnenje, da morajo biti arhivi odprti. Po zdajšnji ureditvi Igor Omerza nikoli ne bi mogel izdati knjige o Kocbeku ( Osebni dosje 584). In zakaj bi morali biti ovire za tiste, ki raziskujejo zgodovino?! Skrajno zavrženo in obsojanja vredno pa je uničenje kulturne dediščine. To je kriminalno dejanje. In to niso neznani ljudje, ki so uničevali ob neznanem času. Toda verjetno organov pregona tega ne zanima.

 

Je to dokaz, da so organi pregona v resnici še vedno politično kontaminirani? Bi lahko kaj podobnega rekli tudi za sodišča? Recimo zadeva Patria…
Če bi bila kje potrebna lustracija, bi jo morali najprej v sodstvu. Tu ne gre za ideologijo, ampak za kršenje človekovih pravic. Če je kdo človekove pravice kršil, ne more zdaj biti sodnik v demokratični Sloveniji.

 

Dejali ste, da bi Demos dobil večji vpliv, če ga ne bi označili za »desnega«. Imel pa je tudi svojo »levico« in svojo »desnico«.
Seveda je tranzicijska levica želela omejiti politični prostor DEMOSU. Tudi s pomočjo infiltriranih ljudi, ki so usmerjali in sejali neenotnost znotraj Demosa. Spomnim se, kako je med menoj in Pučnikom delal spor Tit Turnšek, sedanji šef borčevske zveze. Očitno se je znal pretvarjati. Govoril je, češ Kučan je kameleon, glasno vpil: dol z boljševizmom in podobno. Očitno je s tako retoriko slepil ljudi. Kot mi je povedal Balažic, je že takrat nosil informacije na drugo stran, imel pa je nalogo delati spor med Pučnikom in menoj. Pučniku je povedal, da jaz pripravljam levi puč med socialdemokrati. Takrat je na svojo stran dobil nekaj desnih radikalov. Cilj boljševikov je bil narediti SDZS čim bolj »desno«, prav tako so delali spore tudi v vrstah Zelenih Slovenije, ker smo oboji ogrožali njihovo volilno bazo. Če bi se Demos profiliral kot mavrična koalicija, bi dobil znatno več glasov. In tudi danes bi bila napaka, če bi se to prikazalo kot desna koalicija. Zato verjamem, da bi bilo mogoče poleg pomladnih strank (SDS, SLS, NSi) vključiti še Liberalno-gospodarsko stranko, Jurakove Demokrate Slovenije (naslednike SDZ), Zelene, nekatera civilna gibanja, kot so Odbor 2014, Davkoplačevalci se ne damo, pa Forum za novo levico, itd … Ne Forum 21, da ne bo pomote.

 

Za kaj se zavzema Forum za novo levico?

 

Cilj je razprava o tem, ali je sploh možen socializem in kakšen, če je možen. Vodi ga moj strankarski kolega, diplomant FDV Žiga Šorli Organizirali smo tudi več okroglih miz s priznanimi uvodničarji, vendar je to spet prepovedana tema v medijih. Gre za omenjeni hegemonize. Na levici namreč ne sme uveljaviti noben subjekt, ki ni pod kontrolo tranzicijske levice.

 

Torej sedanja delitev levo-desno ne velja?
Ne.

 

Kako pa gledate na Združeno levico?
Zanimivo je, da smo se z Dušanom Plutom pogovarjali o pridružitvi Združeni levici. Vendar sta to preprečila Matjaž Hanžek in Franc Žnidaršič, češ da sem, kot poslanec, občasno desni sredini dajal svoj glas. Kaj vse pa je g. Žnidaršič pri glasovanju blagoslavljal pod izgovorom, da bi to izkoristili »Janševi« pa raje ne bi omenjal. Na sploh so obsedeni z Janezom Janšo in spodbujajo njegovo demonizacijo . Izkazalo se je tudi, da ZL izhaja iz korenin boljševizma. Poveličuje bivši sistem in opravičujejo ravnanja njegovih protagonistov. Ne vedo ali se delajo nevedne, da smo živeli na kreditih, reparacijah, nepovratnih subvencijah tujine, ki po obsegu presegajo Marshalov plan za Nemčijo. Zato smo imeli neko socialno varnost, zdravstveni in šolski sistem, a stanje v gospodarstvu je bilo tedaj katastrofalno. Ne morejo se tudi na simbolni ravni znebiti stalinističnih in boljševiških logotipov. V Jugoslaviji smo imeli sofisticiran stalinizem »po meri ljudi«. Bil je precej permisiven po svoje. Temeljil je na psiholoških metodah makiaveli-ovske manipulacije v inačici sovjetske politične šole in naši nadgradnji. Permisivnoast dse kaže v strukturiranem pristopu. Najprej se pridobivalo poameznike s »prijaznim« prigovarjanje, prepričevanjem, nato nudenje z nudenjem bonitet … Nadalčjevalo pa se je z »prijateljskimi » opozorili, zastraševanjem, javno izolacijo. Medijske diskvalifikacije, inscenirani preiskave in sodni procesi, odkrite grožnje in udejanjena represija pa je seveda ostala, če mehke metode »discipliniranja« niso zalegle. Da ne govorim o tem, da smo poleg sofisticiranih pristopov z videzom socializma s človeškim obrazom imeli le nekoliko višji standard kot na vzhodu in smo bili tudi zato videti »drugačni«. To »drugačno« je v veliki meri »kupila« tako domača kot tuja javnost.

 

Kako pa gledate na demokratični socializem?
Ne preveč pozitivno, ker ni pretrgal s starim sistemom ter zaradi nepoznavanjem zgodovine oz. nekritičnosti do preteklosti. Niso se tudi distancirali od metod boljševizma navkljub deklarirani demokratičnosti. Krščanski socialisti namreč zavračamo princip, da namen posvečuje sredstvo. V tem je ključna razlika. Nasilje in laž v politiki ne bi smeta biti dovoljena – to pa je žal temelj oz. nesmrtna duša boljševizma.

 

Kako pa gledate na sedanjo vlado in premierja Mira Cerarja?
Slednjega smo v satiričnem prispevku predlagali za škofa ali kardinala, ker tako na veliko uporablja leporečje. Deluje kot pridigar v stilu: ne glejte nas – poslušajte nas. Je dvoličen človek. Več zadev to potrjuje. Napisal sem mu svetopisemsko sporočilo o farizejih in pismoukih ter njihovih pobeljenih grobovih. Navzven lepo pobeljeni ( Matej 23), navznoter trohnoba. To je oznaka za hinavce, ki je veljala včeraj in velja danes. Mislim, da ga bodo ljudje spregledali.

 

Čas je torej za novi Demos!

Objavljeno v Blog, Dogodki, Hej si že slišal, Hej, si že slišal, mislm...Komentarjev (0)


Naše Flickr fotke- Poglej te vse fotke