Arhiv | april, 2011

Odpravljanje anomalij študentskega dela le izgovor za uvedbo malega dela za delavce.

Dejanski namen zakona je izpolnjevanje direktiv svetovnih kapitalskih centrov – razširiti obseg kratkotrajnega, občasnega , manj obdavčenega dela v korist delodajalski strukturi.

Vedno bolj se kaže , da so študentje le “koleteralna škoda”, sredstvo, da bi bil zakon, neugoden za delavce, lahko sploh sprejet. Zato vlada zadeve ponuja v paketu, le tako upa na sprejem zakona. Podobno kot so počele in počno mnoge korporacije. Dobremu produktu se prilepi tisto, kar se sicer ne bi dalo prodati. Gre za “poslovne manevre” znane od področja informacijske komunikacijske tehnologije, vojaške industrije, do … Po Machiavelliju in Kantu bi se temu reklo: zvijačnosti političnega uma.
Tako različnih skupin prebivalstva, kot so brezposelni, študente in dijaki ter upokojenci ne moremo obravnavati enotno, tlačiti v isti zakon.
Nekateri poslanci smo mesece in mesece ob različnih priložnostih opozarjali na nesprejemljivost tovrstnega enotenja, a zaman. Zakaj tako, sicer gostobesedni in prevdarni minister, ni našel besed, tehtnih pojasnil.

Vzemimo za primer področje davčnih obremenitev malega dela. Na hitro rečeno: za študente in dijake previsoko, za delavske napotnice prenisko.
– Študenstko delo bo ob tako povečanih dajatvah manj konkurečno!
Ob vseh sicer upravičenih omejitvah in drugačnih ureditvah, bo ukinjena ugodnost, ki je pomagala tej specifični populaciji, da je prišla relativni hitro do posla. Delodajalci bodo po novem kalkulirali koliko se jim sploh splača aktivirati študenta oz. dijaka. Na istem trgu dela se bodo znašle tri različne kategorije. Nekdo, ki naj ima možnost in je primerno, da v danem prostem času takoj poprime za delo in tisti, ki je mesece na čakanju.
– In zakaj naj bi bila dela preko napotnic za brezposelne premelo obdavčena !?
Poznane podjemne pogodbe, namenjene občanim in začasnnim delom, so sedaj zelo obdavčena. Poleg tega, da se te civilne pogodbe lahko sklepajo omejeno, le za področja kjer gospodarske družbe nimajo sistematiziranih delovnih mest, so tudi obremenjene z visokimi prispevki. V primerjavi s predvidenim malim delom približno kar enkrat več. Ob 100 € neto honoraja je firma dolžna odvesti še 70 € različnih prispevkov (količnik 1: 1,69). Uveden je bil dodaten 25 % (nenamenski) posebni davek prav zato, da bi omejeval razmah honorarnih del na račun rednih zaposlitev. Sindikati upravičeno povdarjajo: če se bo uveljavilo malo delom bodo počasi odpadle dosedanje fleksibilne oblike dela, ne le podjemne pogodbe, ampak tudi zaposlitve za skrajšani delovni in določen čas. Izkušnje iz Nemčije tudi kažejo, da se zaposlitve za določen čas, ki so izhajale iz malega dela, po preteku obdobja zopet transformirajo v malo delo, namesto v trajno razmerje, kot to zahteva tudi naš zakon o delovnih razmerjih.
Nižje dajateve za redno zaposlitev (preračunano na uro) v primeri z uro malega dela bi stimulirale trajne zaposlitve. tako bi bilo prav. Tako pa bodo ti, ki zaposlujejo za občasna, občasna dela ob sicešnji prednosti fleksibilnega vključevanja, tudi davčno “nagrajeni” .
Zakaj višje dajatve za občasna dela?
Delavec, ki je odpuščen, postavljen na cesto, potrebuje pomoč – ali zavoda za zaposlovanje ali socialnega skrbstva. Nekdo mora to plačati. Ne nasprotujem fleksibilnemu zaposlovanju, če so firme tak aranžma ( v določenih primerih, tudi nujno potreben) pripravljene plačati !To kar pa želi vlada uvesti pa je milo rečeno sprevrnjena logija ali bolj ostro , kar sprevrženo razmerje. Delavca danes najameš, jutri odpustiš (razumem, če to zahteva delovni proces in se ne zlorablja) Ne razumljiva pa, da države te aranžmaje še davčno stimulirajo. To je nekako tako, kot, da bi se delavec, ki se vsak dan vozi iz Vrhnike v Ljubljano, namesto rednega medkrajevnega avtobusa, prekalkuliral in najel rentacar. Bil bi bolj fleksibilen, hitreje v službi pa še manj bi ga stalo za povrh. Vsak ekonomist bi porekel, da je tu nekaj narobe. Če nekdo posoja avtomobil za nižjo ceno kot je avtobusna vozovnica je najbrž vozilo ukradeno, če ne pa vsaj bencin.
Če bi bile davčne stimulacije pravilno zastavljene, občasnih in začasnih del ne bi bilo “preveč”. Delodajalci bi se posluževali napotnic v primerih, ko so zaradi narave dejavnosti in posebnih situacij zato dejanske potrebe.

Ni naključje, da sem se osredutočil na vprašanje davčne politike, njenih zgrešenih stimulacij. Namreč, če bi minister prisluhnil argumentom in v pripravi zakona obrnil koncept samo na tej točki, ga vlada verjetno sploh ne bi dala v proceduro, saj bi bila intenca OECD-eja na nek način izničena. Nedeklarirani cilj zakona je namreč ravno uvedba fleksibilne oblike dela, ki naj bi bila cenovno ugodna za delodajalce, da se jo uveljavi v polnem obsegu.
V tem paketu, so kot kaže, študentje le koleteralna škoda, namenjena lažji uveljavitvi inštituta malega dela.
Protagonisti zakona o malem delu bodo prav gotovo o anomalijah študentsksega dela govorili daleč največ, ravno, da prikrijejo vsporedne cilje; čeprav bi lahko zadeve uredili, če bi hoteli, že sedaj, v popravkih obstoječe zakonodaje in podzakonskih aktih. Da ne omenjam nedolovanja nadzornih inštituicij, ki bo ob razmahu malega dela še bistveno bolj oteženo.

Ljubljana, marec 2011 Andrej Magajna
poslanec DZ
041 691 619

Objavljeno v DogodkiKomentarjev (0)


Naše Flickr fotke- Poglej te vse fotke