Arhiv | april, 2010

“Pahor spada na desno krilo LDS”

Intervju z Andrejem Magajno v “Dobro jutro”

Andrej Magajna je poslanec SD, saj so njegovi krščanski socialisti kot stranka na zadnjih volitvah sodelovali z največjo parlamentarno stranko. Večkrat je že glasno nasprotoval vladnim odločitvam na socialnem področju. Zase pravi, da so mu blizu ideje Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka, na drugi strani pa meni, da je klerikalizem v preteklosti naredil veliko slabega za vero in duhovnost.
Skupaj s pred kratkim preminulim Francetom Tomšičem ste bili eden od ustanoviteljev stranke SDSS, predhodnice današnjega SDS. Zdaj ste kot vodja krščanskih socialistov pridruženi SD, torej stranki, ki je na drugem političnem polu.

“Stranko smo ustanovili France Tomšič, Gorazd Drevenšek in jaz. Potem se nam je pridružila še četrta članica, nekdanja direktorica STA Alenka Paulin. Sedanje navedbe, da je bila stranka ustanovljena v Litostroju, ne držijo, saj je bila tam zgolj podana iniciativa. Po nekaj sestankih je pobuda zamrla. Iniciativni odbor se je čez eno leto preselil na Kersnikovo 4, kjer nam je prostore odstopila Univerzitetna konferenca ZSMS, ki ji je predsedoval Drevenšek. V kronikah SDS zanimivo Drevenšek ni nikjer omenjen. Dosegel je tudi, da so nam odobrili sredstva in od decembra 1988 se je začela kontinuiteta stranke. France Tomšič je tudi napisal knjigo spominov, ki naj bi kmalu izšla, in večkrat me je poklical zaradi različnih podatkov.”
V politiki je uspelo kljub daljšemu premoru ostati samo vam. Tomšič se je kmalu umaknil iz politike, Drevenšek pa se je pozneje poskušal večkrat neuspešno vrniti v politiko z različnimi strankami.
“Moja ‘krivda’ je bila, da sem v stranko pripeljal Jožeta Pučnika. Želeli smo intelektualno profilirano stranko, saj so se pod vodstvom Tomšiča intelektualci malo odmikali od naše stranke. V prvih dneh smo pridobili veliko ljudi, saj je bilo več kot sto klicev na dan. Vendar so nekatere zelo motili Tomšičevi radikalni nastopi.”

Ste imeli zaradi tega težave z nekdanjim političnim sistemom?
“Bili smo ozvočeni in nadzorovani. Zanimivo je, da sploh ni šlo za prikrit nadzor. Sam sem bil zaposlen v šoli in že zjutraj me je pred šolo čakal nek človek, ki je vedno postavil svoj avto poleg mojega. Podobno se je dogajalo Tomšiču. Nadzirale so nas starejše osebe, verjetno upokojenci ali pa rezervisti Službe državne varnosti. V prostorih stranke smo se večkrat na glas šalili, da smo ozvočeni. Nekega dne se je Pučnik ujezil in mi dejal, da bomo izvedli tehnično akcijo. Poklical je svoje zveze v Nemčiji in prišli so trije tehniki nemške obveščevalne službe, ki so v zračniku našli prisluškovalne naprave.”

Torej držijo navedbe srbskega pisca Marka Lopušine, ki je napisal nekaj knjig o jugoslovanskih tajnih službah in je Pučnika označil kot agenta nemške obveščevalne službe BND, ki naj bi bil glavna zveza s slovensko in hrvaško emigracijo v Nemčiji.
“O tem sem tudi sam slišal. Obisk nemških obveščevalnih tehnikov v Ljubljani bi recimo lahko potrjeval to tezo, saj mi ni jasno, kako bi sicer prišli, če Pučnik ne bi imel stikov z njimi. Ko sem to izvedel, sem bil kar malo šokiran. Iz drugih kanalov pa sem tudi izvedel, da sta bila Nemčija in Vatikan zelo zainteresirana, da se Slovenija in Hrvaška odcepita od SFRJ.
Pozneje sta se oba zelo angažirala za našo samostojnost in nas priznala med prvimi. Lani mi je recimo nek študent pripovedoval, da dela raziskavo o procesu razpada Jugoslavije in je zato obiskal arhiv britanske obveščevalne službe, katerega del so odprli za javnost, in naletel na podatke, da so Britanci spremljali povezave z Nemčijo in tudi Vatikanom. Tu se je pojavilo ime Drnovšek. Že oče pokojnega predsednika Janeza Drnovška naj bi vzdrževal stike z Vatikanom. Ne vem pa, kakšno funkcijo je imel. Ob tem je predvsem zanimivo angažiranje Drnovška glede uveljavitve vatikanskega sporazuma.”

Kako vam je sploh uspelo v stranko privabiti Pučnika?
“Poklical sem ga v Nemčijo in mu predlagal sodelovanje. Všeč so mi bili njegovi sociološki teksti v Novi reviji in drugih publikacijah. Zelo sta me pritegnila njegov pogum in razmišljanje o političnem pluralizmu, zato se mi je zdel dobra zamenjava za Tomšiča. Pučnik mi je že v prvih pogovorih dejal, da ni tipičen socialdemokrat, so mu pa blizu te vrednote. Zanimala ga je tudi vključitev v Ruplovo stranko SDZ, kjer sta bila tedaj tudi Spomenka Hribar in Janez Janša. Pučnik je nato na strankarskih volitvah dobil prepričljivo večino.
Pozneje sem z nekaterimi nekdanjimi člani socialdemokratske stranke analiziral zamenjavo Pučnika z Janšo na čelu stranke in ugotovil, da so se podobne zadeve zgodile tudi pri meni. Nekateri člani nekdanje stranke SDP, predhodnice SD, so hoteli združitev s socialdemokratsko stranko. Sam sem imel stike s stranko SDP, čemur Pučnik ni nasprotoval. Sam ni bil tako militanten, kot se je morda zdelo, vendar je bila v stranki prisotna neka linija, ki je bila zelo nastrojena proti vsakemu povezovanju s strankami kontinuitete. Izkazalo se je, da je šlo za nekatere infiltrirance iz drugih strank, ki so bili vplivni v naši stranki, nato pa so odšli v druge stranke.”

Zakaj je potem prišlo do vašega razhajanja s Pučnikom?
“Pučniku je bila v ospredju osamosvojitev, sam pa sem želel, da bi kot tedanja Kmečka zveza bolj profilirali stranko in da bi imeli svoj programski svet. Pučnik je menil, da je to nepomembno, ker je obstajal Demosov programski svet.”

Kdaj ste odšli iz SDSS?
“Očitali so mi, da pripravljam zaroto proti Pučniku. Najprej me je hotel pomiriti, vendar sem mu povedal, da se ne strinjam s programom stranke. Sporekla sva se predvsem glede nekaterih novih zakonov, recimo, ko sem se zavzemal za javne gozdove, in pri denacionalizaciji, predvsem pri vračanju nepremičnin Cerkvi.”

Tudi Pučnika so potem zamenjali na vrhu SDSS.
“Pozneje sem izvedel, da so Janeza Janšo v stranko SDSS povabili, da bi prevzel mesto sekretarja ali pa podpredsednika, ne pa predsedniške funkcije. Člani SDSS, ki so najprej nasprotovali meni, so se potem obrnili proti Pučniku v korist Janše. Skupni imenovalec obeh menjav, tako moje kot Pučnikove, je bila torej odstranitev ‘mostograditeljev’. Tako ni čudno, da so se strateško povezali radikalci iz obeh političnih polov, ki so želeli preprečiti, da bi se njihova vplivna omrežja mešala in zrahljala. Večina iz infiltrirane skupine, ki je glasovala proti Pučniku, je nato hitro zapustila stranko in se včlanila v tedanji LDS. ‘Infiltracija’ je bila namreč v tem obdobju pravzaprav zelo preprosta in bi bilo čudno, če je druga stran ne bi izkoristila. Z veseljem smo namreč sprejeli v stranko vsakogar, ki nam je ponudil usluge, pomoč, denar … Možnost preverjanja kadrov pa je bila zelo okrnjena.”

V politiko ste se vrnili šele po 15 letih.
“Leta 2007 sem navezal stike z SD glede morebitnega sodelovanja na naslednjih volitvah, saj smo se hoteli navezati na večjo stranko. Pahorja je naša stranka zanimala, ker je hotel razširiti vrednostni lok stranke. Predvsem ga je na simbolni ravni privlačilo ime krščanski socialisti, ker naj bi s tem pokazal, da SD ni popolnoma ateistična stranka. Zdaj morda ni več tako navdušen, saj smo kritiki cerkvene politike. Ob priložnosti sem mu sicer tudi povedal, da nimamo stikov s škofijo, da mi v Družini ne objavijo niti pisem bralcev.”

Večkrat se ne strinjate s potezami sedanje vlade in tudi stranke SD. Kako sicer ocenjujete delo vlade in premierja?
“Sem predsednik stranke Krščanski socialisti Slovenije in že zaradi tega ne morem biti vedno soglasen, še posebej, če imam občutek, da gre za primere, ko bi stranka odstopala od svojih izhodišč. Sam spoštujem Pahorja iz mnogih razlogov, poleg vsega je treba priznati, da je dvignil svojo stranko z nekaj odstotkov na 30. Po svojem profilu Pahor po mojem mnenju spada na desno krilo LDS, vendar s tem ne mislim nič slabega. Marsikdo v stranki in zunaj nje je že naglas pomislil, ali imamo prave ljudi na pravih mestih. Politični prostor očitno še vedno ni profiliran.”

Za LDS se večkrat zdi, da je s svojo ideologijo že skoraj desnosredinska stranka. Torej tudi Pahor po vašem mnenju bolj spada na desnico kot na levico?
“Za to imam veliko argumentov. Zakon o zdravstveni dejavnosti je šel preveč v smeri privatizacije in komercializacije javnega zdravstva. V koalicijski pogodbi pa je bilo zapisano, da bo treba preprečiti mešanje javnega in zasebnega. Že preveliko podeljevanje koncesij je privatizacija zdravstva, ponekod je skoraj že prišlo do razpada sistema, saj ni več javnih zdravstvenih delavcev. Do predloga novega zakona je bil kritičen tudi minister Marušič, ki je dejal, da ga bo treba popraviti. Pahor tudi nasprotuje višji dohodninski stopnji za premožnejše, kar je ukinil prejšnji finančni minister Bajuk. S tem naj bi bila davčno razbremenjena gonilna sila gospodarstva, da ne bi odhajala v tujino. Toda nobena analiza ne potrjuje, da je bilo s tem kaj doseženo. Itd, itd …
Močni liderji so v korist strankam, ker jih lahko precej dvignejo, toda s tem potem držijo stranko v svojih rokah. Morda se zdi, da Pahor ne obvladuje svoje stranke, toda v devetdesetih odstotkih uveljavi svojo voljo. Menim, da za seboj nima nekih centrov moči, vendar se mi zdi, da vodi politiko, ki je mednarodno dopadljiva tako Vatikanu kot Washingtonu, s katero se hoče promovirati. Poskus srečanja balkanskih voditeljev na Brdu je bila gesta, ki so ji ploskali zgolj v ZDA.”
ZDA naj bi bile zadovoljne tudi zaradi arbitražnega sporazuma s Hrvaško, saj menda želijo, da bi Hrvaška čim prej postala članica EU.
“Dobil sem namig, da za samo formulacijo arbitražnega sporazuma s Hrvaško ni stala ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, temveč da gre za Pahorjev doprinos, ki ga je predstavil ZDA za čimprejšnji vstop Hrvaške v evropske integracije. Sam imam deljena mnenja o sporazumu, vendar sem se ‘moral’ držati stališč koalicije, saj gre za zelo pomemben vladni projekt, v katerega je premier vložil ogromno časa in energije.”

Teoretično obstaja mehanizem, da bi vas kot motečega odstranili iz državnega zbora. Ste namreč nadomestni poslanec, namesto finančnega ministra Franceta Križaniča, za katerega si mnogi želijo, da bi odstopil s svoje funkcije.
“Dosedanji poskusi odstavitve finančnega ministra nimajo dovolj trdnih argumentov. Nastopi proti Križaniču so najbrž tudi zaradi razhajanj med ministrom za razvoj Mitjo Gasparijem in ministrom za gospodarstvo Matejem Lahovnikom. Nekorektno pa bi bilo povsem personalizirati, kdo stoji za neko politiko. Mogoče je celo napačna ocena, da je ključni antipod Križaniča ravno Gaspari. Premier je obdan z različnimi svetovalci, politični vrh je pod pritiskom mednarodnih kapitalskih lobijev, ki opazujejo, kaj je v Sloveniji vrednega. V zraku je že vsa leta ‘madžarski scenarij’. Bojim se, da ima Bajukova politika mednarodnega ‘reševanja’ slovenskih firm svoja nadaljevanja.
Kot je potrdil finančni minister, se za določenimi močnimi, dobrimi firmami že pojavljajo konkretni kupci. Križanič je naklonjen davčni prerazporeditvi oziroma razbremenitvi tistih z manjšimi dohodki. Morda preveč osebno obremenjeno interpretiram poskuse umaknitve Križaniča, a se mi je zdel razlog za zamenjavo, ki se je nanašal na njegovega svetovalca Draga Isajloviča, preveč privlečen za lase. Nihče namreč ni javno povedal, kdo se je pritožil zaradi Isajlovičevega dela. Morda premierju delam krivico, ko zadeve presojam v luči razhajanj med Križaničem in njegovimi svetovalci oziroma sodelavci – tudi pri aktualni polemiki o prodaji deležev podjetij v državni lasti, ki jim Križanič ni preveč naklonjen. Zanj so to dobre naložbe, saj država dobiva precej sredstev v proračun na račun dividend.”

VIR: Časopis »Dobro jutro«, 24.04. 2010
Avtor intervjuja : novinar Gregor Cerar

Objavljeno v Hej, si že slišal, mislm...Komentarjev (0)


Naše Flickr fotke- Poglej te vse fotke