Arhiv | maj, 2009

Nosilka liste odgovarjala na vprašanja

Nosilka liste odgovarjala na vprašanja

Takole pa je nosilka liste Maruša Benkič odgovarjala na novinarska vprašanja o Krščanskih socialistih Slovenije.

Poleg nje pa stoji viden član KSS ter neodvisni kandidat, Nedeljko Dabić.

Objavljeno v UtrinkiKomentarjev (0)

Prihod na Državno volilno komisijo

Prihod na Državno volilno komisijo

Krščanski socialisti Slovenije smo 7. maja 2009 na Državno volilno komisijo vložili kandidatno listo za volitve v Evropski parlament. Nosilka liste bo Maruša Benkič, na drugem mestu nastopa Nedeljko Dabić, tretjem mag. Gabrijela Čevnik, Srečko Prislan, Valentina Stopar, Nina Plahutnik Suhadolnik in Andrej Magajna.

Polni entuziazma in dobre volje smo takole prišli pred vhod Državne volilne komisije, kjer so nas že pričakali novinarji ter nam zastavili vrsto zanimivih vprašanj.

Objavljeno v UtrinkiKomentarjev (0)

Program

KRATEK ORIS VSEBINE PROGRAMA

Na prvi tiskovni konferenci nove stranke, 18.10. 2007, smo se predstavi kot osvežitev na levem političnem polju in kot alternativa za kristjane

Etika krščanske levice

Nova stranka svojo filozofsko usmeritev in politični program ne utemeljuje na ideološki podlagi, temveč na etičnih načelih. Ob tem pa  etiko Nove zaveze, personalizem in teologijo osvoboditve kombiniramo z modernizirano socialistično doktrino, ki se distancira od praks totalitarnih komunističnih režimov. KSS se uvršča v »tretjepotni« socialdemokratski politični prostor, od koder želimo voditi strpen dialog z drugače mislečimi kristjani po zgledu nadškofa Šuštarja. Za slednjega pravijo, da je s svojo toleranco znal tkati vezi, potrgane med NOB, ko so bili kristjani v precepu: ali se v boju proti fašizmu spajdašiti s komunisti in tvegati boljševistično enoumje ali čakati na zaveznike, taktično kolaborirati z okupatorjem in se konfrontirati s partizani. V izsiljeni izbiri se jim zdi prva odločitev manj slaba, čeprav je vodila v odpravo političnega pluralizma, nasilje nad drugače mislečimi in politiko segregacije do vernih državljanov.

Za današnji čas nam je bližja laičnost družbene ureditve in jasnejša ločitev (novi zakon o verski svobodi naj bi to ločnico zameljeval) cerkve od države. Država torej ni dolžna financirati konfesionalnih vsebin in neposredne verske dejavnosti, verouk v šolah ni potreben, marveč zgolj poučevanje o religijah, vse to pa bolje omogoča duhovno sproščenost. V svojem programu odobravamo načrtovanje družine in s tem uporabo neškodljive kontracepcije, splava (najprej moralne presoje matere) pa ne bi smeli kriminalizirati. Vero razumejo kot pomemben protipragmatični etični dejavnik humanizacije družbe in zato kličemo k večjemu političnemu angažiranju vernikov.

Alternativa za kristjane in osvežitev na levici

Glede na svoje programske poudarke KSS  nagovarja:  socialno opredeljene kristjane v strankah vladajoče koalicije, katerim so »pomladne stranke« premalo socialne, in na krščansko etiko upoštevajoče socialiste, katerim so levosredinske opozicijske stranke premalo načelne. Prvim je namenjena etika socialne pravičnosti, drugim kritika obstoječega stanja: na eni strani obložene mize sredi varovanih vrtov lažnega blišča, nastopaštva in korupcije samozvane nesmrtne politične in ekonomske elite, na drugi odrinjeni, izkoriščani in prevarani.

Rešitev iz tega stanja pa krščanski socilisti ne vidimo v reafirmaciji  zgodovinsko preseženega, centralistično-birokratsko vodenega  gospodarstvom, ampak v sodobnem liberalnem konkurenčnem podjetništvu, kateremu velja dodati prestrezne varovalne mehanizme. Delitev dobička brez solidarnosti po mnenju krščanskih socialistov namreč ostaja družbeni sod smodnika in tega lahko »zapre« na realni oceni življenjskih stroškov minimalni državljanski minimum, sistem fleksibilne varnosti, delavsko solastništvo in soupravljanje, lojalna neprotekcionistična konkurenca in konsistenten pravi red.

Podobna protimonopolna ureditev pa bi morala veljati tudi v sferi politike, saj zdajšnji normativni sistem omogoča hegemonijo strankarskih elit, politično kadrovanje in izključevalno polarizacijo  dveh političnih blokov. Polarizacijo »promovirajo« tako ostanki nekdanje partijske nomenklature kot protagonisti militantne ideološke desnice. Proti strankokraciji bi sami uvajali z demokratično volilno kampanjo ( ta bi morali biti podržavljenja / neodvisna od kapitalskih navez), možnostjo kandidiranja neodvisnih kandidatov in civilnih list, več elementov neposredne demokracije (referendume, sveti uporabnikov …) in sploh v  povečanju  moči in vpliva civilne družbe.

KRŠČANSKI SOCIALISTI SLOVENIJE
SOCIALISTI
KSS

Osnovni program stranke

I.

IDEJNA  IZHODIŠČA IN VREDNOTE

Krščanski socialisti Slovenije izhajamo idejno iz krščanskega  socialnega gibanja, ki ga je na Slovenskem začel dr. Janez Evangelist Krek. Njegov izjemni pomen se kaže tudi v tem, da je naredil sintezo med socialističnimi idejami, praktičnim socialnim delovanjem in etiko krščanstva.

Z izrazom »krščanski« v svojem nazivu poudarjamo navezavo na slovensko krščansko-socialno izročilo ter sodobna spoznanja in prakso socialno usmerjenih kristjanov po svetu, združenih v gibanjih in strankah, katere krovno mednarodno  organizacijo predstavlja
Mednarodna zveza vernih socialistov  (The International League of Religious Socialists)

Idejno in strokovno sta pri nas krščansko socialno misel  razvijala dr.Andrej Gosar in Edvard Kocbek. Med obema vojnama je deloval v tem duhu tudi  krščansko-socialistični sindikat Jugoslovanska strokovna zveza. Do druge svetovne vojne se je  uveljavil kot nosilec sodobne gospodarske, socialne in kulturne preobrazbe slovenskega  naroda . Leta 1939 skupaj z Alešom Stanovnikom in dr.Tomažem Furlanom organizira odbor za ustanovitev stranke.
V narodnoosvobodilni boj so se krščanski socialisti vključili z namenom  izbojevati osvoboditev in polno politično suverenost slovenskega naroda, ter mu zagotoviti, socialni in kulturni razvoj na ravni razvitih evropskih držav. Po vojni se je krog krščanskega socialnega gibanja ohranjal in širil  okrog slovenskih izobražencev, zbranih okrog revije »2000«.  Med slovenskimi škofi ima posebno mesto  teološka misel dr. Vekoslava Grmiča.
Leta1991, so se krščanski socialisti tudi politično organizirali in delovali kot stranka. Ker se  le-ta ni (do)registrirala po novem zakonu, so se po letu 1995 posamezniki iz jedra stranke, angažirali v družbenem socialnem gibanju. Sodelovali so z različnimi političnimi organizacijami in civilnimi združenji.  Leta 2007 gibanje zopet preraste v organizirano politično akcijo z registracijo stranke: Krščanski socialisti Slovenije.

Naša idejno vrednostna izhodišča predstavlja etika Nove zaveze povezana z občim humanističnim izročilom, ter druge socialne in socialistične doktrine (z določeno kritično presojo tudi  »pozitivne« socialno utopične ideje), teologija osvoboditve; gibanje fokolarov; ter druga praktična socialno humana snovanja. Distanciramo pa se od doktrin in praks totalitarnih sistemov, ki v imenu socializma, »vere« ali drugih ideologij uveljavljajo državne ureditve, ki temelje na nasilju in kratenju človekovih pravic. Zgodovina je že večkrat jasno pokazala, da nasilno uveljavljanje in udejanjanje ideoloških vzorcev – pa čeprav se je delalo z dobrimi nameni – nikoli ni rodilo zdravih sadov; nasprotno: zmeraj je rodilo odpor.

Vzor pa so nam tudi posamezne zgodovinske avtoritete oz. osebnosti, v prvi vrsti Jezus, njegove »prilike«, izročilo posredovano v štirih evangelijih.  Iz preteklih časov bi lahko izpostavili mnoge posameznike; stališča  in delovanje ideologov, teoretikov in aktivistov kot so: krščanski reformator Martin Luter,  protagonosti angleškega Krščansko socialnega gibanja  (Christian Socialist Movement – CSM: Frederick  Maurice, John Ruskin,
William Morris, …), ameriški pastor Martin Luther King, Jr., francoski »krščanski komunist« Roger Garaudy, latino-ameriška teologa Leonardo Boff , Gustav Gutiérrez in drugih.

Naše filozofsko izhodišče je personalizem, razumevanje človeka kot osebe.
Osebna bit je bistveno določilo človeka, podeljuje mu dostojanstvo, ga odlikuje s svobodo vesti  in mu  nalaga etično odgovornost . Zato noben človek nikoli ne sme biti izrabljen kot sredstvo za doseganje interesov drugih posameznikov  ali skupin. Oseba je del občestva, zato je tudi družbeno politično bitje. Njegova socialno politična dejavnost pa ni cilj sama sebi, temveč naj človeku omogoči, da se uresniči kot celovita osebnost. V tem duhu se zavzamemo za dosledno uveljavljanje človekovih pravic, svoboščin  in dolžnosti  za slehernega človeka, ne glede na njegov socialni položaj in naravne sposobnosti. Svoboda enega ne more pomeniti manj svobode in možnosti za drugega. V središče našega kulturnega, socialnega in gospodarskega delovanja postavljamo torej človeka kot osebo v njeni individualni in družbeni razsežnosti.
Posebna kakovost osebe je solidarnost s tistimi, ki so manj sposobni in manj premožni. Razvoj  osebnosti je zahteven družbeni proces, v katerem  ima odločilno vlogo kultura. Iz tega razloga je treba kulturi, izobraževanju in vzgoji posvetiti posebno pozornost.

II.

PROGRAMSKA  IZHODIŠČA
UVOD
Krščanski socialisti se globalno programsko umeščamo (tako pri nas, kot v tujini)  v socialdemokratski / socialistični politični prostor.

Krščanski socialisti Slovenije ne želimo utemeljiti svojega političnega programa prvenstveno na ideološki ali nazorski osnovi, pač pa na konkretnem političnem programu, ki pa temelji na etičnih načelih. Tako odpiramo prostor za sodelovanje z vsemi, ki želijo sodelovati z nami.
Za uveljavitev alternativnih programov pa je potreben predvsem odprt, strpen dialog, brez etiketiranja in diskvalifikacij – tudi med kristjani. Kot vzor dialoške strpnosti in tolerance je delovanje nadškofa dr.Alojzija Šuštarja.

Kljub izrednim dosežkom naravoslovnih znanosti, razmahu kmetijske in industrijske proizvodnje, velikanski proizvodnji energije, živi velik del človeštva odrinjen od teh dobrin, živi in umira v pomanjkanju hrane, brez ustrezne zdravstvene zaščite, brez možnosti šolanja, v vse manj zdravem naravnem okolju. Tudi slovenske družine niso izjeme. Na eni strani razkošno obložene mize sredi varovanih vrtov lažnega blišča, nastopaštva in korupcije samozvanih nesmrtnih političnih elit, za ograjo pa odrinjeni, izkoriščani in prevarani. Takšne ograje in zidove je potrebno s pomočjo razuma in srca odstraniti, še preden jih sesujejo detonacije iracionalnega terorizma.
Zato mora biti solidarnost nujna sestavina družbenih odnosov in s tem naloga države, ne pa samo zadeva dobrodelnosti in osebne zavesti posameznikov.
Zavzemamo se za tako družbo, v kateri bo lahko vsak človek predvsem subjekt razvoja, ne le njegov objekt, bo soustvarjalec in ne zgolj proizvodni faktor. Človek je cilj in temeljni dejavnik razvoja. Bogastvo je sicer pomembna razvojna prvina, toda ne daje nič novega, če ga človek ne oplemeniti z delom. Bogastvo ni in ne more biti cilj samo po sebi. Biti mora podrejeno človeku, prav tako tudi gospodarski razvoj. Ta mora spodbuditi vsestransko ustvarjalnost ljudi in preprečiti osebnostni razkroj posameznikov, kot tudi socialni razkroj družbenih skupin. Soustvarjati želimo tako družbo, v kateri bo vsakdo imel možnost razviti se v ustvarjalno osebnost in v kateri bo vsakomur zagotovljena  vsaj osnovna  socialna varnost; družbo, v kateri  osnova za družbeno uveljavitev posameznika ne bo le njegovo gmotno bogastvo, pač pa tudi in predvsem njegovo delo. Zato smatramo pravico do dela in z njo povezano pravico do znanja, za podlago njegove  eksistence.
Krščanski socialisti se zavedamo, da tržni sistem – z močno in razvito konkurenco ter zunanjim nadzorom mednarodno usklajenih sporazumov in civilne družbe – v današnjem stanju razvoja človeške družbe deluje. Zato se ne zatekamo k populističnim političnim prijemom kritike »kar počez« in cenenim, nerealnim obljubam. Delimo lahko le kar ustvarimo. Delitev brez upoštevanja solidarnosti pa je bila in ostaja družbeni sod smodnika. Ne vzamemo pa si upanja, da bo človeštvo zmoglo kvantni preskok v družbo, kjer večina posameznikov ne bo trošila preko mej razumne porabe. ( Morda nas bo v to prisila narava sama.)
V   cilju zagotavljanja večje  uravnoteženosti  interesov v družbi, se zavzemamo za :
socialno pravičnost; enakost možnosti; solidarnost; osebno in socialno varnost; svobodo; mir; strpnost; za razvejano neodvisno civilno družbo; javno dobro, skupno in globalno dobro; družbeni dialog in sporazumevanje; neodvisno, strokovno in pošteno sodstvo, za družino; pravico do poštenega plačila za delo; ustvarjalno in sodelovalno tekmovalnost; večjo pristojnost lokalnih skupnosti; javno šolstvo in javno zdravstvo dostopno vsem; trajnostni razvoj in sožitje z naravo.

Ob teh več ali manj splošno uveljavljenih civilizacijskih vrednotah (ki pa pokažejo svoj pravi pomen šele ob konkretnih programskih izpeljavah), se značilnosti našega programa odražajo ravno v značilnem pogledu na posamezna družbena področja:

III.

ZNAČILNI POGLED NA POSAMEZNA DRUŽBENA PODROČJA

Socialna politika in vključevanje v družbeno življenje

Temeljna vloga socialnega skrbstva je zagotavljanje osnovne socialne in zdravstvene varnosti ter minimalne gmotne osnove za dostojno življenje, za vse, ki se ne morejo preživljati sami. Višina minimalnega državljanskega dohodka, ki predstavlja za posameznika edini vir preživljanja, pa naj si gre za socialno podporo, nadomestilo ali drugače definirano obliko pomoči, se mora sprotno usklajevati s košarico življenjskih stroškov. Nihče ne sme biti lačen in vsak mora imeti streho nad glavo, pa čeprav je skromna – za to mora skrbeti država.
Določiti pa bi morali tudi kategorije življenjskih, bivalnih skupnosti in prilagajati socialno podporo številu članov skupnega gospodinjstva in dejanskim finančnim prilivom skupnosti in premoženjski situaciji.

Minimalni državljanski dohodek torej ne sme biti statističen in statičen administrativni odmerek (npr. določen odstotek zajamčene plače), ampak je treba postopati v obratni smeri: izhodišče mora biti minimalni državljanski dohodek, in v razmerju nanj se oblikujejo drugi (enaki ali višji) prejemki: nadomestila za čas brezposelnosti, minimalna plača, minimalna pokojnina, plača za prvi tarifni razred ali druge višje dohodkovne kategorije. S postavitvijo relevantnega temeljnega izhodišča, lahko šele ustvarimo konsistenten model socialnega varstva.
V kontekstu teh izhodišč je smotrna razprava o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka – UTD.

Zagovarjamo in zavzemali se bomo za uveljavitev vključevalne, aktivne socialne politike.  Vloga socialne politike ni le v zagotavljanju dostojne socialne varnosti, ampak tudi vključevanju posameznikov v družbeno življenje. Delitev posameznikov na delovno aktivne in vzdrževane moramo preseči. Tudi delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo in osebe s posebnimi potrebami je potrebno v čim večji meri integrirati v delo, družbeno okolje, kreativno in kulturno življenje.

Nadomestila za nezaposlene ne smejo biti nestimulativna, ne smejo pasivizirati brezposelne. Premajhna je razlika med nadomestili in pomočmi na eni strani in plačnimi tarifnimi razredi po kolektivni pogodbi.
Na področju zaposlovanja je, ob vseh sprejetih programih aktivne politike zaposlovanja, potrebno zagotoviti, da bodo ti programi dejansko zaživeli, saj je za njihovo izvajanje namenja bistveno premajhen delež BDP. Te programe je potrebno sprotno strokovno evalvirati. Ob statističnem manjšanju števila nezaposlenih se permanentno srečujemo z visoko strukturno nezaposlenostjo, kar izhaja iz neustrezne  aktivne politike zaposlovanja, neprilagojenih izobraževalnih sistemov in nestimulativne plačne politike.

Fleksibilno zaposlovanje ( ki vključuje tudi hitro odpuščanje in vključevanje novih delavcev) sprejemamo v kolikor ima družba vzpostavljen sistem prestreznih, varovalnih mehanizmov.  Za poslovne subjekte je hiter pretok delovne sile, enostavnejše vključevanje in odpuščanje pozitivni proizvodni faktor. Fleksibilen pretok delovne sile pa je upravičen ob dveh delujočih sistemih.  Bodisi, da se zaposlitvena problematika rešuje:
znotraj organizacije (tudi s pomočjo programov in finančne pomoči skupnosti; na osnovi prerazporejanja, prekvalifikacije delovne sile);
bodisi z enostavnim, hitrim odpuščanjem, vendar ob sočasnem prevzemu finančnega bremena delodajalcev za delo zunanjih institucij (sofinanciranjem ustanov, ki prevzamejo skrb za odpuščene delavce: financiranje programov aktivne politike zaposlovanja, programov socialno varstvenih institucij, itd …) Hitro odpuščanje je tako lahko le »drago«.
Delodajalec oceni kaj je bolj racionalno: poiskati rešitev znotraj podjetja ali plačati drugim za reševanje delavčevih težav. Le ob vzpostavitvi prestreznih mehanizmov moremo govoriti o sistemu fleksibilne varnosti.

Tržna ekonomija – lojalna konkurenca in vloga države

Državno centralistično, birokratsko vodeni gospodarski modeli so se izkazali za ekonomsko manj učinkovite.
Sprejemamo sodoben model tržne ekonomije ob upoštevanju socialnih in ekoloških kriterijev. Vzpodbuda za podjetnost posameznika je vsekakor dobiček, ni pa dobro, da družba bazira le na tem »motivacijskem faktorju«. Razvijati moramo ustvarjalno in sodelovalno tekmovalnost. Umik države iz gospodarstva razumemo predvsem tako, da resorje, ki so bili tradicionalno pod njenim okriljem – namesto z neposrednim upravljanjem – regulira s podeljevanjem začasnih koncesij najboljšemu ponudniku.
Državi pa mora vedno ostati skrb za splošno družbeno ravnovesje, vzpostavljanje strukturnih pogojev za zdravo konkurenco, primerjalno prednost in napredek, upoštevaje socialne in ekološke kriterije.

Svobodna tržna ekonomija, ki temelji na tekmovalnem, podjetniškem duhu se morala odvijati le in samo v pogojih lojalne konkurence in konsistentnem pravnem redu.
Lojalna konkurenca je instrument za večjo učinkovitost, sočasno pa princip za dosego večje družbene pravičnosti. To pa pomeni, da se država odpove korporativističnih modelov, svojo vlogo pa ohranja pri preprečevanju monopolov, kartelov, lobijev in protekcionizmov vseh vrst.  Država vzpostavlja strukturne pogoje, ustrezno podjetniško okolje, ki omogoča lojalno tekmovalnost (Pri skritem protekcionizmu je treba pretehtati nevidne in vidne stroške. Zadolževanje države npr. samo pri naših bankah bi bilo kontraproduktivno in škodljivo, če bi bili pogoji izposoje slabši kot pri „tujih“ bankah, itd. …)
Država mora paziti in reagirati, ko se v ekonomskem sistemu pokažejo različne anomalije in porušena razmerja. Država ima pravico in dolžnost, da intervenira, če se cene oblikujejo v nekonkurenčnih razmerah, okoljih visoke koncentracije ekonomske moči. Eden od možnih ukrepov je obdavčenje ekstra dobičkov in usmerjanje teh sredstev v strukturne spremembe na trgu.

Klasično delitev na lastnike (delodajalce) in na drugi strani mezdne delavce (delojemalce) je potrebno preseči z oblikami delavskega solastništva, soodločanja in soupravljanja. Zagovarjali bomo pravico do solastništva in razporejanje določenega dela dobička za delavce. Delitev dobička med delavce v obliki solastništva v podjetju je gotovo ena boljših spodbud za delavce.
Podpiramo nastanek in razvoj alternativnih oblik lastništva in organizacij kot so npr. delavske kooperative, kajti najti je treba odgovor na hitro propadanje delovnih mest zaradi
globalizacije in multinacionalk.

Globalizacija

Globalizacija je nezadržen proces, ki sam po sebi ni negativen ali pozitiven, ampak je družbena stvarnost, ki jo omogoča sodobna tehnologija. Globalizacija mora imeti za cilj povezovanje in sinergijo pozitivnih učinkov in ne sme služiti kot sredstvo za nove oblike eksploatacije,  kopičenja bogastva in družbenega vpliva posameznih elit in posameznikov.
Podpiramo dostopnost informacijske komunikacijske tehnologije, funkcionalnega, informacijskega opismenjevanja za vse družbene sloje. Ta je nesporno eden od pozitivnih vidikov globalizacije.

Reforma političnega sistema

V Sloveniji seje uveljavil strankokratski politični sistem. Navkljub ustavni normi, da so poslanci predstavniki ljudstva, so ti v prvi vrsti predstavniki političnih strank. Brez  strankarske pripadnosti in njene podpore nimajo kandidati nobene možnosti izvolitve. Do sedaj še noben kandidat ni bil izvoljen v Državni zbor kot neodvisni kandidat oz. kandidat civilne liste.
Strankokratski sistem pa ni le rezultat neustreznih praks, ampak je v veliki meri uzakonjen.
Uveljavlja se preko neustrezne normativne ureditve zakona o volitvah in zakona o volilni kampanji in iz njih izpeljanih podzakonskih aktov. Ponavlja se „zgodovina“, saj je partija ob ustavnih normah in deklariranih izhodiščih zakona skozi podzakonske akte „uzakonila“ svojo hegemonijo.
Eden od ključnih instrumente hegemonije etabliranih elit  pa je zakon o volilni kampanji. Glavnina volilne kampanje se praktično odvija pred obdobjem, ko se uradna kampanja prične. Uradna, brezplačna kampanja poteka relativno kratek čas, prestavitev je omejena na minute.
Volilna kampanja (promoviranje kandidata) je, gledano v celoti, odvisna v glavnem od kapitala, finančnih sredstev strank  in gospodarskih lobijev. Iz  financiranja volilne kampanje bi morali povsem izključiti podjetja, v katerih ima svoj delež država, saj se ravno preko teh pretokov ustvarjajo korupcijske mreže. Razveljaviti bi morali tista določila internih aktov javnih medijev, ki omogočajo razlikovanje pri predstavitvi parlamentarnih in zunaj parlamentarnih strank, znanih in manj znanih kandidatov,…. saj se s tem onemogočajo enake startne osnove v volilni tekmi.
Volilna kampanja naj bi se začela z dostavo knjižice vsem gospodinjstvom, v kateri bi bila programska izhodišča vseh prijavljenih strank. Sledila bi še enakopravna soočanja vseh. ne glede na velikost stranke in pomembnost kandidata. Ravno zaradi tega, ker je volilna kampanja ključna za odločitev volivca, bi morala biti postopkovno, organizacijsko in finančno podržavljena. Le tako bi lahko zagotovili enakopravne startne pogoje kandidatom, bistveno zmanjšali stroške in prispevali k manjši onesnaženosti okolja, ki jo predstavljajo stihijsko lepljeni plakati in nepotrebne gore raztrošenega propagandnega materiala.

Na  lokalnih volitvah bi nastopali le posamezniki, projektne skupine in ne liste političnih strank. Namesto sodelovanja prenašajo stranke na lokalni nivo medstrankarska nasprotja, kar ovira povezovanje krajanov in hromi izvedbo lokalnih projektov.

Množična občila in novinarstvo nikakor ne bi smeli imeti prevladujočega lastnika. Zakon o RTV je potrebno spremeniti, saj zakon z odstranitvijo varovalk (prenosom imenovanja odgovornih na trenutno parlamentarno večino) ta zakon še v večji meri kot prejšnji, omogoča neposreden vstop vladajoče politike v uredniško politiko

Ob postopnem zmanjševanju vloge posredniške demokracije, mandatnem sistemu, bi morali v večji meri uveljaviti direktno demokracijo, to so: referendumi, verodostojne ankete, sodobne internetne oblike izjavljanja, oblike soodločanja in soupravljanja in razširiti delegatske svete na različna področja družbenega življenja.
Interesno strukturiranemu Državnemu svetu, bi morali dati večjo formalno veljavo odločanja.
V večji meri bi bilo potrebno omogočiti tudi neparlamentarnim strankam, nevladnim organizacijam, strokovnim institucijam, zainteresirani javnosti in posameznikom, da se vključujejo v politično življenje in s strokovnimi argumenti prispevajo k reševanju vprašanj.

Motiv za politično angažiranje  posameznika ne bi smela biti plača. Poslansko delo je v prvi vrsti častno, saj temelji na zaupanju in naj bi stremelo za javnim dobrim. Plača poslanca naj bi bila v višini  povprečne plače v gospodarstvu. Jim pa je potrebno zagotoviti  maksimalno dobre delovne pogoje in močno strokovno podporo. Le tako so lahko poslanski klubi ali neodvisni poslanci strokovno spopadejo z različnimi interesnimi lobiji, obkroženimi z podkovanimi zagovorniki oz. „odvetniki”.

Ohranjanje in  »podružbljanje« javnih služb

Zavzemamo se za kvalitetno javno šolstvo in zdravstvo. Privatni sektor naj bi se na tem področju razvijal le ob koncesijskem pooblastilu, družbenem oz državnem nadzoru ter pogoju, da se ne krni ali finančno slabi javna mreža.
Javne gospodarske službe so lahko tudi ekonomska alternativa na tistih področjih, kjer je tržna ekonomija premalo konkurenčna ali se zaradi specifičnih razmer izkaže kot neučinkovita, kakovostno oz. cenovno neustrezna.
Zavzemamo se za participativnost v upravljanju javnih služb (zdravstvo, šolstvo, zavodi, javna podjetja); dati je treba možnost zainteresiranim skupinam – kot so delegati občanov, sveti uporabnikov in izvajalcev – pri upravljanju, usmerjanju in nadzoru.

Lokalna samouprava

Občine se avtonomno povezujejo z drugimi občinami na osnovi konkretnih interesov in skupnih projektov. Pri tem mora biti sistem povezovanja odprt in prožen.
Medobčinske projekte lahko podpira tudi država neposredno (podobno kot Bruselj podpira projekte v posameznih državah članicah EU).
Zato nasprotujemo administrativnemu določanju pokrajin in določanju njihovih pristojnosti.
Spoštovati moramo principe lokalne samouprave in svobodnih interesnih povezovanj ter jih ločiti od mreže državne uprave.

Policentrični koncept razvoja, skrb za krajino in podeželje

Že Krekov krščanski socializem s konca 19. stoletja je izhajal iz prepričanja, da je treba ljudi (takrat v glavnem kmete) obdržati doma in jim pomagati tam. V času med obema vojnama je vsaj zaznati policentrični koncept razvoja tudi v industriji, ko so nastajali obrati in tovarne po manjših mestih. Oblasti po drugi svetovni vojni so sicer izvajale forsirano industrializacijo, čemur so sledile množične selitve v industrijska mesta, a že od konca štiridesetih let tudi ustanavljale manjša podjetja. Tako naj bi (pol)kmete naučili tudi dela v tovarnah, a jih hkrati obdržali doma. To je bil temelj relativno ugodnega slovenskega standarda.
Stane Kavčič pa je gospodarski razvoj sploh koncipiral na policentrizmu. Bil je za delnice in privatno iniciativo in trg, in za to, da slaba podjetja propadejo, delavci pa najdejo nove zaposlitve v novih proizvodnjah, ki bi morale nastati na mestu propadlih. Socialistični koncept, ne glede na to, ali gre za krščanskega, socialno-liberalnega ali komunističnega, je izhajal iz tega, da je treba ljudem delo omogočiti čim bliže domu. Ne gre zgolj za plačo, ampak za cel sistem, ki smo mu včasih rekli “družbena nadgradnja” in je bil odvisen od proizvodnje. Vrtci, šole, kultura, šport… To je bilo ne nazadnje tudi socialno tkivo, ki je držalo ljudi skupaj, ustvarjalo identiteto, skupnost, družbo. Sedaj pa je potrgano kot stara pajkova mreža, ljudje pa so kot posamezniki ranljivi in prepuščeni sami sebi in neoliberalistični logiki.
Dosedanja politika je ob vsej množici lokalnih in regionalnih pobud premalo učinkovita, saj je preveč zanemarila vlogo države kot krovnega koordinatorja.
Brez večje intervencije države tudi ne bomo mogli govoriti o skrbi za krajino in podeželje saj bi moralo biti bistveno več spodbud za odmaknjena področja, ohranjanje narave, poseljenosti in življenje.
Prizadevali si bomo za dodatno ustanavljanje krajinskih parkov.
Ustaviti in revidirati je potrebno privatizacijo naravnih lepot javnega pomena.

Zunanja politika

Krščanski socialisti smo občutljivi na družbena dogajanja v svetu. V mednarodnih odnosih se še kako zrcali (ne)etična drža mednarodnih subjektov. »Kaj se dogaja onkraj, ni le stvar drugih!«
V zunanji politiki je seveda potrebno stremeti za ugoden položaj lastne države, njeno varnost in gospodarske interese. Ta skrb pa pogosto ni uravnotežena. Ob posameznih bilateralnih dogovorih se premalo pazi na zaščito pred tujimi kapitalskimi prevzemi dobro stoječih slovenskih firm. Soudeležba tujega kapitala je dobrodošla, ne sme biti pa tolikšna, da zgubimo pristojnosti pri odločanju o statusu firme, zaposlovanju, razpolaganju s presežno vrednostjo in pretokom dobička.

Občutljivost za mednarodna dogajanja pomeni tudi skrb za položaj revnih.
Ne smemo se podrediti logiki bogatih, ki od manj razvitih predvsem jemljejo – zlorabljajo stisko s sramotno nizkim plačevanjem delovne sile, neposrednim ali posrednim izkoriščanjem otroškega dela in izrabljanjem njihovih naravnih bogastev.  Navkljub možni manjši konkurenčnosti ne smemo pozabiti na etiko v mednarodnih odnosih. Jezusov nauk je jasen, veleva solidarnost med ljudmi ne glede na narodno pripadnost.
Tudi v mednarodnih odnosih moramo težiti k pravičnejši delitvi naravnih in ustvarjenih dobrin.
O mednarodnih interakcijah (vključitvi ali izstopu) morajo odločati ljudje na referendumu. Vzpodbujamo ponovne preverbe izražanja ljudske volje, saj šele praksa pokaže vse razsežnosti preteklih odločitev. Zato bomo aktivno delovali za ponovno presojo upravičenosti  članstva v NATO paktu, kateremu že sedaj nasprotujemo.

Slovenija ne sme molčati ob kršenju mednarodnega prava pa naj njegovo nespoštovanje izhaja iz vplivnih ali prijateljskih držav.

Navkljub temu, da spoštujemo pravico do samoodločbe narodov in podpiramo njihova prizadevanja za lastno državo, te pravice ne smemo uresničevati z nasilnim spreminjanjem meja. Spoštovanje ozemeljska celovitost in nedotakljivost meja je bil  garant miru po drugi svetovni vojni in je to tudi danes. Ločiti je potrebno pravice tistih narodov, ki še nimajo svoje nacionalne države, od tistih manjšin, ki hočejo na ozemlju druge države oklicati svojo državno suverenost, čeprav imajo v sosedstvu svojo nacionalno državo. „Izjeme” bi sprožile plaz separatističnih gibanj in povzročile hudo mednarodno nestabilnost, navkljub trenutni umiritvi razmer na določenem regionalnem področju.

Glede Kosova zavzemamo stališče, da je potrebno glede njegovega statusa izhajati iz statusa, ki ga je imelo Kosovo v SFRJ. Tam je bila pokrajina Kosovo hkrati konstitutivni del Srbije in tudi SFRJ. V novih razmerah bi Kosovo ostalo konstitutivni del Srbije in ob vstopu Srbije v EU tudi konstitutivni del EU.

Če sledimo Helsinški listini o nespremenljivosti meja, je meja s Hrvaško jasna; to je stanje na dan 25. 06 .1991, torej: upoštevanje parcel znotraj obstoječih katastrskih občin in slovenski policijski nadzor v celotnem Piranskem zalivu, ter suveren odprt izhod v mednarodne vode. V nasprotnem primeru pa se lahko s Hrvaško pogovarjamo o mejah, ki so se črtale med Slovenijo in Hrvaško v preteklosti.

Za neurejene razmere v Bosni in Hercegovini je kriva politična delitev države na nacionalni osnovi. Tako osrednja delitev države na dva dela, kot tudi dodatna kantonizacija, v praksi pomenijo osnovo za etnično čiščenje. Evropska izhodišča delujejo v obratni smeri. Zato se zavzemamo, da se vrnejo ljudje na svoje domove, v državi pa se- s pomočjo mednarodne skupnosti – vzpostavi resničen sodoben demokratičen sistem, ki zagotavlja slehernemu posamezniku – ne glede na narodno, versko, politično in kulturno opredelitev – svoboden razvoj.
Pot za uresničitev narodovih interesov vidimo predvsem v polni uveljavitvi manjšinskih
pravic in ukinjanju komunikacijskih in administrativnih pregrad med matično domovino in zamejci.
Slovenija premalo organizirano spremlja položaj naših manjšin na tujem in jim tudi praktično premalo pomaga, tako na diplomatskem, logističnem in finančnem področju

Odnos do NOB, fašizma, nacizma in komunizma

Narodnoosvobodilni boj je bil sestavni del velike drame – spopada, ki je v tistem času zajel ves svet. Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna z velikim trpljenjem, ki ga vojne vselej povzročijo, ampak globalni spopad, ki je odločal o moralni usodi celotnega sveta.
Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je pomenil pregon vseh štirih okupatorjev (Nemcev, Italijanov, Madžarskih fašistov in Pavelićevih ustašev) in vrnitev vsaj dela zasedene Primorske matici Sloveniji. Z vsem spoštovanjem in slovesnostjo praznujmo obletnice zgodovinskih dogodkov iz tega obdobja. Opuščanje le-teh pomeni tudi vodo na mlin tistim političnim silam v sosedstvu, ki imajo zgodovinsko dokazano neprestane apetite po slovenski zemlji in po nadvladi nad malo-številčnim slovenskim narodom.
Čeprav so se nacizem, fašizem in komunizem nesporno izkazali kot totalitarni sistemi, pa jih v etičnem smislu ne gre enačiti. Komunizem kot delavsko internacionalno gibanje že po logičnem umevanju definicije ni izključeval posameznih narodov, medtem ko so cilji nacizma in fašizma, tako teoretično kot v izvedbi, sloneli na neprikritem rasnem podcenjevanju in iztrebljanju. Tudi komunistični praksi segregacija ni tuja, vendar pa nam mora biti jasno, da smo pod komunizmom preživeli, se tudi državotvorno razvijali in uspeli, ob morebitni zmagi nacifašizma pa bi kot narod zanesljivo izginili.

Ponosni smo na TIGROVCE, ki so se prvi v Evropi uprli fašizmu, ob izbruhu vojne pa skušali takoj organizirati oborožen odpor.

Obžalujemo, da Ljubljanska škofija ni odgovarjala na pisma Edvarda Kocbeka, saj bi dialog morda lahko pripeljal vsaj do nekega tihega sporazuma in minimalne tolerance ter sobivanja različno mislečih, kar bi prihranilo marsikatero izgubo in bolečino.
Čeprav Krščanski socialisti zagovarjamo nenasilno reševanje družbenih konfliktov, se uporabi sile v času NOB praktično ni dalo izogniti. Na osebni ravni so se mnogi srečevali z moralnimi dilemami. Ljudje so bili v precepu: ali se v boju proti fašističnemu in nacionalsocialističnemu okupatorju spajdašiti s komunisti in tvegati po zmagi novo, boljševistično komando in enoumje ali pa priznati okupatorju premoč in čakati na ugoden razplet vojne (zmago angloameriških sil), pri tem pa se hočeš nočeš konfrontirati s partizani. Kako težka odločitev je bila to, zgovorno pove dejstvo, da so se na različnih straneh borili celo verni bratje, vsi pa se odločili vsak po svoji vesti. To so dileme, o katerih je razmišljal in pisal tudi vodilni krščanski socialist tega obdobja Edvard Kocbek.
Ne glede na razumevanje osebnih stisk posameznika, krščanski socialisti ocenjujemo, da je bila vključitev velike večine slovenskega naroda v OF, vključno z večino takratnih kristjanov, zgodovinsko gledano pravilna odločitev. Čeprav so mnogi, ki so izbrali na drugo stran to počeli iz taktičnih ozirov, menimo, da je bila ta »taktika« v osnovi nepremišljena in s strani propagatorjev neodgovorna.
Odnos do preteklosti mora temeljiti na dokazanih zgodovinskih dejstvih, ki jih mora obdelati visoka profesionalna stroka. Predpogoj za celovito oceno dogodkov pa odprtje in dostopnost vseh arhivov. Ne smemo zatiskati oči pred že dokazanimi dejstvi, da je povojna oblast odgovorna za poboje deset tisočev jetnikov pa tudi civilistov, ki so bežali proti Koroški.
Ne smemo pa tudi prezreti povojne obnove domovine, prizadevanj za socialni, izobrazbeni in kulturni dvig, urejenega zdravstva in šolstva, uveljavitve žensk na vseh področjih družbenega dogajanja, razvijanja čuta solidarnosti do posameznikov in zatiranih narodov in podpore tem narodom na poti k samostojnosti in neodvisnosti, kar je vse v kontekstu krščanskih vrednot. Z bolečino v srcu pa moramo tudi podčrtati ukinjanje političnega pluralizma, nasilje do drugače mislečih in politiko segregacije do vernih državljanov.

Slovenija mora urediti položaj žrtvam vojnega nasilja, zagotoviti sredstva za odškodnine, pri tem pa izvzeti prostovoljne sodelavce okupatorja.
Slovenija bi morala zagotoviti sredstva za povračila materialne  vojne škode tudi od bivših okupatorskih držav. Slovenija pa naj že pred izterjavo izplača odškodnine. Ta sredstva bi – ne da bi neposredno obremenjevala davkoplačevalcev – zagotavljala iz izkupičkov pri prodaji državnih deležev v gospodarstvu.
Takoj pa bi morali formalizirati pobudo o spravnem sporazumu med Slovenijo in Nemčijo zaradi povračil vojne škode, ki niso bila v celoti izpeljana.

»Resnica je ena sama; svet človeških želja, upanj, hrepenenja pa je sestavljen iz podob. Te podobe so ustvarjene iz črt in barv: svetovnega nazora, vzgoje, okolja, izobrazbe, razuma, čustev, poštenja, …  In s temi podobami, enimi bližje resnici, drugimi dlje od nje, bomo morali sobivati, z njimi živeti!«

Cerkev – država – laična družba

Zavzemamo se za laično družbo in jasnejšo ločitev cerkve od države, kar po ustavi že tudi imamo (Zakon o verski svobodi… te ločnice zamegljuje). Laičnost družbene ureditve smatramo za civilizacijsko dobrino.  Le ta omogoča resnično duhovno sproščenost.

Verske skupnosti in država lahko najdejo področja skupnega delovanja in tvorno sodelujejo na mnogih področjih, vendar po načelu enakopravnosti in pluralnosti. Država poleg idejnega in političnega pluralizma, omogoča tudi verski pluralizem.
Država omogoča prebivalcem opravljanje verskih aktivnosti in zagotavlja posameznim odmaknjenim skupinam versko oskrbo, ni pa dolžna financirati konfesionalnih vsebin in neposredne verske dejavnosti.
Podpiramo ureditev, ki  državljanom omogoča, da avtonomno podprejo preko dohodninskega deleža tisto versko skupnost ali drugo civilno združenje, ki jo sami žele. To omogoča tudi manjšim skupnostim, da pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje.
Verske skupnosti avtonomno odločajo kako bodo razporejale in poslovale z lastnimi sredstvi, ko pa gre za uporabo ali souporabo družbenih sredstev, njihovo porabo nadzira država.

Verouk in drugi konfesionalni predmeti ne sodijo v javno šolo. Morajo pa po drugi strani javne izobraževalne ustanove zagotavljati nepristransko splošno razgledanost tudi na tem področju; nepristransko seznanjati učence in dijake z vsemi religijami in duhovnimi gibanji. Te vsebine ne morejo biti le stvar izbirnih predmetov. Zaradi občutljivosti tematike, glede na svetovno nazorsko pluralnost, je prav, da te vsebine podajajo laični strokovni delavci in ne osebe, kis so vezane na določeno cerkev oz. versko skupnost.

Družina, partnerji in potomci

Pomembno izhodišče za naše delovanje je družina, ki je naravna in temeljna celica družbene skupnosti. Psiho-socialno  zdrava družina je pogoj za oblikovanje zdrave osebnosti. Zato naj bo življenje družbe organizirano tako, da ne krni ali razbija družinskega življenja in odnosov, pač pa jih spodbuja.
Družinam, ki so pred razpadom je potrebno nameniti več pozornosti tudi z uvajanjem novih instrumentov obravnave (otrokovo zagovorništvo, mediacija).

Glede drugih partnerskih skupnosti zagovarjamo, da se z zakonom uredi enakopraven položaj partnerjev znotraj kakršnekoli partnerske skupnosti. Ta zakon naj uredi status za vse zveze, ki si po določenem obdobju skupnega življenja žele pravno urediti ter registrirati medsebojne pravice in obveznosti. Ob tem je irelevantno na kakšni spolni osnovi temelji taka skupnost.

Odobravamo načrtovanje družine in zdravju neškodljivo kontracepcijo. Omejevanje rojstev v revnih, nerazvitih državah je manjše zlo kot pa množično umiranje otrok v prvih letih starosti. Oviranje ali zavračanje distribucije kondoma  in osveščanja o zaščiti je neodgovorno.

Vprašanje splava  (ali je zlo in/ali v kašni meri) sproža dolgotrajne moralne dileme, na katere pa menimo, da ni enostavnega odgovora. Smatramo, da je človek »določen«  ob spočetju, priznamo pa, da presoja o tem, v katerem trenutku je oplojeno jajčece človek v polnem pomenu besede, ni splošno priznano mnenje. Menimo, da  splava ne smemo kriminalizirati. V osebni stiski je to stvar presoje matere (ob pogovoru z očetom) in njune vesti.
Vsekakor bi prepoved splava prinesla še več hudega, saj bi se noseče ženske v stiski zateka le k mazačem in bi bilo še bolj ogroženo tudi njihovo zdravje.
Ni pa prav, da splav nadomešča druge metode za preprečevanje rojstev, mnogim služi le kot nadomestilo za ne-uporabo le teh ali neustrezno zaščito.

Država naj omogoča lažji postopek posvojitve in umetne oploditve neplodnim parom.
Neplodnost naj se prizna za bolezen tako, da iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo več omejevanja števila umetnih oploditev.
Dovoli naj se tudi neanonimne darovalce spolnih celic, saj si včasih sorodniki in prijatelji želijo pomagati čisto določeni osebi. Trenutno odhajajo taki darovalci na postopke v tujino.

K večji rodnosti bi vsekakor pripomogel stabilnejši in varnejši način življenja.
Eksistenčna, socialno pravna negotovost, zaposlitvena negotovost (prevladujejo razmerja za določen čas,) pravno-upravni nered, itd…, ne ustvarja varne življenjske klime.
Kljub tem težavam pa bi se morali bolj odpreti za življenje, pa čeprav razmere niso vedno optimalne.

Stanovanjski sklad in stanovanjsko varčevanje za mlade sta dva izredno pomembna podsistema za katera pa lahko rečemo, da ne delujeta učinkovito. Praktično je izničen instrument namenskega varčevanja.  Namenski stanovanjski krediti se glede višine in plačilnih pogojev praktično ne razlikujejo od drugih splošnih kreditov.
Skrb in odgovornost za okolje in živa bitja

V pravila svobodne trgovine je potrebno, poleg socialnih, uvesti tudi ekološke kriterije.  Upreti se je potrebno neustavljivemu pohlepu po dobičku na račun onesnaževanja, opustošenja pokrajin in izčrpavanja naravnih virov.
Prizadevali si bomo za sonaravni razvoj,  pridobivanju kakovostne, zdrave hrane, za zaščito vodnih virov, krajine, živih bitij in naravne raznolikosti.
Podpiramo zdrav način življenja in skromnost tudi v prehrani. Pozorni moramo biti na “potrošniško” pripravljeno hrano. Prireja mesa mora potekati na način, ki ni krut do živali.
Odločni bomo proti mučenju živali, za naravno sobivanje z divjimi živalmi in za zavest, da domačim živalim nismo brezobzirni gospodarji, ampak skrbniki in prijatelji.

Šolstvo in izobraževanje

Podpiramo brezplačno šolstvo na vseh ravneh, vključno z učnimi gradivi za obdobje rednega šolanja oz. študija.
Državne štipendije naj ne bodo vezane le na gmotne razmere posameznika, ampak predvsem na učni uspeh.
Ohranja naj se neokrnjen sistem javnih šol.
Podpiramo tudi kvalitetno zasebno šolstvo pod pogojem,  da se končno preverjanje znanja učencev, dijakov in študentov vrši znotraj sistema javnih šol.

Odnos do maternega jezika in naroda

Eno od izhodišč našega političnega delovanja je  tudi pravica do uporabe in razvoja maternega jezika. Zavest pripadnosti določenemu narodu je vrednota. Ni slučaj, da se povsod po svetu prebujajo zapostavljeni narodi in to kljub temu, da mnoge ideologije in centri moči  oznanjajo, da je narod kot družbena oblika preživel. Naš čas sicer terja intenzivno in vsestransko povezovanje med narodi in državami, toda ta povezanost se mora dogajati iz zavesti lastne identitete, zato je treba krepiti narodno samobitnost in zavest. S tega vidika je npr. za Slovence pomembno povezovanje matične domovine z zamejskimi in zdomskimi Slovenci. Narod ima možnost  svobodnega in vsestranskega  razvoja  le, če je  gospodarsko in politično suveren. Iz tega razloga poudarjamo pomen ohranjanja in krepitve nacionalnih gospodarskih virov  in podjetništva. Ob  tem, ko večinski narod krepi lastno narodno identiteto, pa mora skrbno paziti, da ne teži za prevlado nad drugim. Vsak narod zase, njegova kultura in jezik so dragoceni in predstavljajo nenadomestljivo bogat kamenček v svetovnem mozaiku. Naloga države je, da zaščiti manjšine oz. manjše kulturno narodnostne skupnosti, če so le-te ogrožene s strani večine.

III.

KRITIČNI ODNOS DO SEDANJIH DRUŽBENIH RAZMER

Ocenjujemo, da so:
družbene reforme in  tranzicija   povečale socialno razlikovanje. To je še vedno
preveliko. Botruje mu nepravična distribucija ustvarjenih dobrin, neuravnotežen  gospodarski in socialni razvoj in otežena dostopnost do izobraževanja in poklicne  kvalifikacije.
Izražamo kritiko tranzicije tudi zaradi ne-transparentnega  lastninjenja družbenih
podjetij  in z njo povezanih zlorab oz. okoriščanj. Problematične pa so tudi zdajšnje
prodaje državnih deležev podjetij po neustrezni ceni in način menedžerskih odkupov. Država mora izpeljati revizijske  postopke (ne glede na morebitne upravno-pravne težave), najprimerneje s pomočjo  neodvisnih mednarodnih inštitucij.)
Družbena stanovanja so se preveč z lahkotno razprodala; nekaj denarja se je usmerilo
v (premalo) učinkovit  stanovanjski fond. Nekateri so ob tem tudi obogateli, nekateri pa
premoženje zapravili.  Slovenci smo na vrhu lastništva stanovanj v svetu, najeti pa ga je težje in pravno manj varno kot v Parizu ali na Dunaju.
Proces denacionalizacije je neustrezen. Ta po našem mnenju ne bi smela vključevati vračanja v naravi lastnine splošnega družbenega pomena, nadalje fevdalne lastnine pridobljene z nasiljem, in bi glede povračil morala izhajati iz bistveno nižjih deležev vrednosti, če ne gre za neposredne upravičence.
Obenem pa ugotavljamo, da ni bila povrnjena  škoda žrtvam vojnega nasilja, saj gre tudi  za še žive oškodovance in je znesek zanemarljiv v primeri z denacionalizacijskimi zahtevki.
Ustavno opredeljena demokracija  se odvija v neurejenem pravnem sistemu z
neučinkovitimi  kontrolnimi mehanizmi, kar omogoča zlorabe, klientelizem pri javnih naročilih, v gospodarstvu pa se uveljavljajo korporativizem, monopoli, kartelna
dogovarjanja in nelojalna konkurenca.
Ob deklariranem slovenstvu in patriotizmu se hote ali nehote zanemarjajo nacionalni
gospodarske interesi, spregleduje interes velekapitala po sovražnih prevzemih uspešnih slovenskih gospodarskih subjektov.
Etične norme so vse bolj odrinjene  iz osebnega in družbenega  življenja

Na politične področju:

pa ugotavljamo, da se je  politični sistem razvil v ureditev, ki vzpostavlja predvsem moč
političnih strank. Normativni sistem omogoča hegemonijo strankarskih elit ter uzakonja neenakopraven položaj neodvisnim kandidatom, civilnim listam (predvsem v fazi volilne kampanje in kandidiranja).
Namesto strokovnih kriterijev se je razmahnilo politično kadrovanje, na področjih, kjer za politiko ni mesta.
Zmagovita parlamentarna večina meni (naj bo ta ali ona), da si lahko podredi medije, vse institucije sistema in družbene podsisteme.
Slovenija se še vedno polarizira na dva antagonističnega bloka. To je posledica politike izključevanja  na osnovah starih, preživetih ideoloških, vrednostnih delitvah. Pri tem so še vedno dejavni po eni strani nekateri subjekti bivše partijske nomenklature in po drugi strani novodobni protagonisti militantne ideološke desnice. Ti protagonisti izključujejo in polarizirajo na »naše in vaše«, so snovalci dveh homogenih blokov, onemogočajo razvoj pluralizma in politične mavričnosti. Nenehno prikazujejo družbene razmere »v črno-beli tehniki«, večkrat se je že poizkušali uveljaviti večinski volilni sistem, do neke mere se še vedno poslužujejo metod »čiščenja političnega prostora» . Pod te metode uvrščamo: blokiranje medijske afirmacije novih alternativnih političnih subjektov; prevzeme;  razdiralno delovanje, širjenj defetizma – znotraj tistih novih strank, ki jih kadrovsko nimajo pod kontrolo.

V.

POSEBNA VLOGA KRŠČANSKIH SOCIALISTOV

Poleg značilnega pogleda na posamezna družbene teme vidimo krščanski socialisti svojo vlogo še posebej na področjih:

Duhovnost in politika

Duhovnost je lahko za posameznika zelo močan motiv pri njegovem  prizadevanju za dobrobit bližnjega oz. družbe v celoti. Torej je lahko vera eden od pomembnih dejavnikov k humanizaciji družbe. V tem kontekstu pozdravljamo politično angažiranje vernikov.
Žal pa je lahko religiozna pripadnost ali delovanje posameznih verskih skupnosti tudi dejavnik razdora, izključevanja ali celo sovražnih aktivnosti. Ravno zato krščanski socialisti izpostavljamo pomen  Jezusovega nauka, zaobseženega v evangeljskih izročilih.
Angažma posameznika, ki ga usmerja njegova vera, pa se naj ne bi zreduciral le na karitativno dejavnost. Pomembno je zavzemanje za drugačne družbene razmere –  uveljavljanje ustrezne socialne politike, sprejemanje ustreznih normativnih /zakonskih rešitev.

Vzpodbujanje altruizma in solidarnosti

Vloga pozitivne politike je tudi spodbujanje in vzgajanje  državljanov k altruizmu in solidarnosti. Država naj ustvarja pogoje za delo civilnih združenj, ki se zavzemajo za te cilje.

Izbira metod in sredstev za dosego cilja

Smo za primat etične drže pred pragmatizmom. »Namen ne more poveličevati sredstva« je načelo, ki bi moralo veljati v politiki tudi pri uporabi različnih metod, taktik in strategij za dosego ciljev. Tudi v politiki bi morali stremeti k načelnosti in resnicoljubnosti. Posamezniki morajo »stati« za svojimi izrečenimi besedami in upoštevati argumente.
Zatekanje k laži ni opravičljivo še s tako visokimi „višjimi cilji“.

Zavzemanje za pravično delitev ustvarjenega in opozarjanje na krivice

Težiti moramo k pravičnejši delitvi naravnih in ustvarjenih dobrin  (ne glede na vse težave pri »pravičnem« tehtanju deležev) tako v nacionalnih gospodarstvih kot mednarodnih odnosih.
Kritično moramo presojati dogajanja  v mednarodni delitvi  in ne smemo spregledati, da se standard v razvitem svetu dviguje, na žalost, tudi na račun izkoriščanja narodnih bogastev nerazvitih in njihove cenene delovne sile.

Vzpodbujanje politike nenasilja in mirovniške vzgoje

Zavzemali se bomo za postopno demilitarizacijo in za mirovniško vzgojo v šolah in v celotnem družbenem življenju.

Programsko leto 2007

Objavljeno v DogodkiKomentarji so izklopljeni za Program

Zgodovina

Janez Evangelist Krek je bil začetnik krščanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Napadal je liberalni kapitalizem, strinjal pa se niti s socialno demokracijo. Želel je miren prestop iz kapitalističnega v delavcu prijaznejši sistem.

V teh dneh se spominjamo devetdesete obletnice smrti Janeza Evangelista Kreka. Krek je bil v svojem času ena najuglednejših osebnosti na Slovenskem. Predvsem je bil znan kot pobudnik slovenskega krščanskosocialnega gibanja. Bil je idejni pobudnik tega gibanja na naših tleh, poleg tega pa tudi nosilec krščanskosocialnega programa in hkrati njegov glavni organizator. Krek se je uveljavil tudi kot teolog, časnikar, pisatelj pa tudi kot politik in gospodarstvenik.

Janez Evangelist Krek se je rodil 17. novembra 1865 pri Svetem Gregorju nad Sodražico. Njegov oče je bil vaški učitelj, vendar je umrl, ko je bil Janez še zelo majhen. Na pleča njegove matere je tako padla težka naloga, saj je morala sama preživljati sebe in šest otrok. Janezu je omogočila šolanje, vendar je moral tudi sam prijeti za priložnostna dela, da si je lahko privoščil šolanje. Oče ob svoji smrti ni zapustil družini nikakršnih prihrankov. Osnovno šolanje je Krek končal v Ljubljani, kjer je nato obiskoval tudi srednjo šolo in bogoslovje.

Po uspešno sklenjenemu študiju bogoslovja in kmalu po posvetitvi v duhovniški stan so se Krekove možnosti za šolanje precej izboljšale. Mladega, nadarjenega in marljivega duhovnika je njegov najvišji gospod, tedanji ljubljanski škof Jakob Missia, sklenil poslati na Dunaj na nadaljnje šolanje. Iz škofove skrinjice je prišlo tudi nekaj potrebnega denarja in tako je Krek leta 1892 Na Dunaju opravil doktorat iz teologije. Po uspešno končanem študiju je bil poklican nazaj na Kranjsko, kjer ga je škof imenoval za kaplana v Ribnici. Kmalu so ga premestili Ljubljano, kjer je prevzel mesto stolnega vikarja v ljubljanski stolnici, začel pa je predavati tudi na teološki šoli oziroma v bogoslovnem semenišču. Predaval je fundamentalno teologijo in ostal na mestu predavatelja skoraj do svoje smrti.

Ideja krščanskega socializma

Med šolanjem na Dunaju se je Krek začel bolj zanimati za novo idejo krščanskega socializma. Delavska gibanja so začenjala opozarjati na napake v kapitalističnem sistemu in mladi duhovnik se je strinjal, da sistem res ni brez napak. Cerkev se je začela resneje zanimati za socialne probleme, na katere so najbolj opozarjali socialni demokrati. V vrstah Rimskokatoliške cerkve pa so se nekateri duhovniki začeli zavzemati za novo obliko reševanja problemov. Niso mogli namreč kar ignorirati razvoja dogodkov, pri tem pa seveda tudi niso mogli dopustiti, da bi pobudo v svoje roke prevzeli socialni demokrati. Na prvem slovenskem katoliškem shodu, ki je potekal leta 1892, je bilo nakazanih že nekaj smernic za prihodnje oblikovanje krščanskosocialnega programa.

Krek je nekaj idej za gibanje prinesel z Dunaja, kjer je bilo tedaj že zelo močno krščanskosocialno gibanje Kurta Lueggerja, vendar je seveda moral te ideje prilagoditi lokalnim posebnostim. Velemestni Dunaj in podeželska Kranjska pač nista bila eno in isto, tako da ena rešitev ni bila popolnoma ustrezna za vsako okolje. Leta 1894 je Krek ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Vzporedno z njim je ustanovil tudi krščanskosocialni list Glasnik in v njem objavljal svoje prispevke o socialnem stanju in načinih za njegovo izboljšanje. Z ustanovitvijo novega lista pri svojem časnikarstvu torej ni bil več popolnoma odvisen od osrednjega časnika Slovenec, kjer je objavljal svoje prve članke.

Deset let po ustanovitvi Glasnika je Krek ustanovil še časnik Naša moč. To je bilo pravo glasilo krščanskosocialnih delavcev. Svoje spise pa je Krek objavljal tudi v revijah Katoliški obzornik ter Dom in svet. Poleg novinarskega dela se je lotil tudi pisanja knjig. Njegov prvenec je bila knjiga Črne bukve kmečkega stanu, s katero je opozarjal na probleme slovenskega podeželja, izšla pa je leta 1895. Že leta 1901 ji je sledila še knjiga z naslovom Socializem, ki je tako postala prvi slovenski socialni priročnik.

Krek je v svojih delih zagovarjal stališče, da se mora Rimskokatoliška cerkev postaviti v bran šibkejšim slojem prebivalstva. Zagovarjal je zadružništvo, ki naj bi v končni fazi uspelo zamenjati kapitalistični gospodarski sistem. Prav tako je zagovarjal socialno reformo, čeprav se je kljub navideznemu približevanju socialnim demokratom od nijhovih stališč seveda distanciral. Po Krekovem mnenju je namreč kapitalizem enako zlo kot brezbožni komunizem, zato je odklanjal oba. Prav tako je odklanjal vsakršno nasilno obliko razrednega boja. Na krščanski podlagi naj bi se uveljavilo načelo solidarnosti vseh v državi in na takšnem načelu naj bi bile sestavljene tudi pogodbe med lastniki kapitala in delavci.

Nastajajo društva

Na tako dobro postavljeno teoretično podlago je začel Krek nato zidati praktično delo, sprva z že omenjeno ustanovitvijo Slovenskega katoliškega delavskega društva. Temu so kasneje sledila še druga po mnogih krajih na Slovenskem. Krek je sklenil, da jih bo med seboj kar se da močno povezal, zato je vsa društva povezal v Slovensko krščanskosocialno zvezo. Za tedanje razmere na Slovenskem to nikakor ni bila majhna organizacija. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je bila omenjena zveza krovna organizacija, ki je med seboj povezovala več kot štiristo šestdeset društev, le-ta pa so štela okoli štirideset tisoč članov. Krek je leta 1909 zaradi svojih organizacijskih uspehov stopil še korak naprej in je ustanovil Jugoslovansko strokovno zvezo, se pravi sindikalno delavsko organizacijo. Tako je Slovenska ljudska stranka imela močno t. i. levo krilo v svoji politični organizaciji in s tem seveda veliko število delavskih glasov.

Poskus ustavitve izseljevanja

V okviru svojega delovanja je Janez Evangelist poskušal vplivati Krek na izboljšanje delavskega položaja tudi s tem, da je snoval ustanavljanje različnih drugih društev, na primer stavbnih, protialkoholnih in podobno. Zavzemal se je tudi za izboljšanje razmer delavcev, ker se mu je zdelo, da vse preveč delavcev zaradi neurejenih razmer doma odhaja v tujino s trebuhom za kruhom. Glede na to, da so mnogi odšli za več let ali pa tudi za vedno, se mu je zdelo, da tako popolnoma po nepotrebnem odteka preveliko število mladih rojakov, ki bi lahko koristili slovenskemu razvoju, ne pa tujemu. Še posebno v primeru, ko so odhajale v tujino kar cele družine in so marsikdaj v novih krajih pozabile na svoje korenine. Krek je v ta namen obiskal več slovenskih izseljenskih kolonij po Evropi. Predvsem se je ustavil v izseljenskih kolonijah, v katerih so živeli Slovenci, ki so garali v premogovnikih, največ v Nemčiji in Belgiji. Svoje rojake je Krek spodbujal k vrnitvi in k temu, naj ne pozabijo svojega rodnega jezika, če se že ne nameravajo vrniti v domovino. Spodbujal jih je tudi, naj se čim bolj organizirajo ne le nacionalno, ampak tudi v delavske zveze, saj si bodo le tako lahko priborili svoje pravice in človeka dostojno življenje. Na teh svojih potovanjih je iskal dobre ideje, ki so se v tujini dobro obnesle, da bi jih potem ustrezno presadil v domače kraje.

Krek tudi ni pozabil na kmečko prebivalstvo, ki je tedaj sestavljalo veliko večino slovenskega narodnega telesa in živelo prav v takšnih socialnih razmerah kot delavci. Kmečko prebivalstvo je tako spodbujal k združevanju v kmečke zadruge in v ta namen v Ljubljani ustanovil zadružno šolo. Poleg zadrug je organiziral verigo kmečkih hranilnic in posojilnic po Raiffeisnovem sistemu. Zato se moderna hranilnica v današnji Sloveniji do nedavnega imenovala Krekova banka, svojemu praočetu v čast. Krekov sistem kmečkih in nabavnih zadrug ter hranilnic je tudi imel svojo krovno organizacijo, zadružno zvezo, ki je pred prvo svetovno vojno združevala okoli šeststo osemdeset zadružnih organizacij.

Politično delovanje

Glede na vse svoje socialno, buditeljsko, publicistično in učiteljsko delo je bilo seveda le še vprašanje časa, kdaj se bo začel Krek tudi neposredno ukvarjati s politiko. Pravzaprav se je v aktivno politiko vključil dokaj zgodaj.

Postal je član Katoliške narodne stranke, najmočnejše politične skupine na Slovenskem. Na njeni listi je bil leta 1897 na državnozborskih volitvah izvoljen v dunajski parlament. Tri leta kasneje pa je sklenil, da bi se za nekaj časa raje posvetil lokalnim temam in je nove volitve v državno zbornico izpustil. Namesto tega se je posvetil volitvam za kranjski deželni zbor. Izvoljen je bil leta 1901 in bil potem vse do svoje smrti član tega deželnega zbora. Bolj se je posvetili tudi notranji politiki v okviru same stranke in postal leta 1902 njen podpredsednik. Prav Krek je dal leta 1905 predlog vodstvu stranke, da se iz Katoliške narodne stranke preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. V okviru stranke je bil Krek potem eden njenih stebrov, še posebej zato, ker je bil vodja t. i. strankine levice. V okviru svoje stranke je prišel v spor s strankinim predsednikom Ivanom Šušteršičem, ki so mu nekateri ljudje v vrhu stranke očitali, da preveč avtokratsko vodi stranko. Krek se je z njimi strinjal in prevzel vlogo vodje znotraj-strankarske opozicije. Besni Šušteršič ga je hotel celo izključiti iz stranke, vendar se je moral sam umakniti, kajti Kreka je vzel v bran ljubljanski škof Bonaventura Jeglič.

Majniška deklaracija

Krek se je po nekaj letih premora 1907 spet udeležil državnozborskih volitev in bil gladko izvoljen. V dunajskem parlamentu se je večinoma posvečal gospodarskim in socialnim vprašanjem, ki so bila ves čas njegova največja prioriteta.

Z izbruhom prve svetovne vojne so prišla v ospredje tudi vprašanja, povezana z nacionalnostjo. Rečeno je že bilo, da je Krek poleg svojega socialnega programa vedno zagovarjal tudi nacionalne pravice Slovencev. V času svojega delovanja v državnem zboru se je tako poskušal povezati predvsem z južnoslovanskimi poslanci, da bi jim na takšen način uspelo preseči politično veliko močnejše nemške poslance.

Slabenje dvojne monarhije, ki je zaradi vojnih porazov čedalje bolj razpadala, je velik del, če ne celo vse južnoslovanske poslance pripeljalo do mnenja, da bi bilo treba izkoristiti priložnost ter si izbojevati več političnih in narodnostnih pravic, kot so jih imeli do tedaj. Popolnega preloma s Habsburžani in preostalim delom cesarstva to mnenje ni zagovarjalo, vendar pa je bilo naklonjeno ideji o ustanovitvi južnoslovanske federalne enote, sicer še vedno pod habsburško cesarsko krono, vendar pa s široko avtonomijo. Krek je tako 21. maja 1917, po avdienci pri cesarju Karlu I., dal pobudo, naj južnoslovanski poslanci, člani Jugoslovanskega kluba, zapišejo svoje ideje o prihodnji ureditvi države. Dober teden dni kasneje je tako nastala majniška deklaracija. Krek se je zelo angažiral, da bi vse ideje iz deklaracije tudi v resnici zaživele. A po sprejetju majniške deklaracije mu je ostalo le še malo časa, komaj slabega pol leta. Janez Evangelist Krek je 8. oktobra 1917 nenadoma umrl v Šentjanžu pri Sevnici.

Bogdan Sajovic

Vir: Spletna demokracija 10.10. 2007 (www.demokracija.si; rubrika: članek / osebnosti)


»OD KRŠČANSKO SOCIALNEGA GIBANJA DO STRANKE KRŠČANSKIH SOCIALISTOV«

(besedilo nastalo v sodelovanju z prof., dr. Milanom Balažicem)

Pravzaprav bi težko rekli, da gre za povsem novo stranko, kajti krščansko-socialna opcija ima v naših krajih dolgo zgodovino, daljšo kot večina drugih strank.

Korenine političnega organiziranja socialno razmišljajočih kristjanov lahko iščemo v Krekovem krščansko-socialnem gibanju, ki je poudarjalo sintezo med etiko krščanstva, nekaterimi socialističnimi idejami in praktičnim socialnim delovanjem. Zgodba ima svoje nadaljevanje v levem krilu Slovenske ljudske stranke pred drugo svetovno vojno, katerega intelektualno-politični predstavnik je Andrej Gosar. Ta s svojimi spisi in javnim nastopanjem med krščanske socialiste zanese klice protikorporativnega liberalizma. Do razhajanja med klerikalno večino znotraj SLS in t.i. krščanskimi socialci, pa je prišlo predvsem zaradi različnih modelov reševanj socialnih vprašanj: konfrontacije socialistične vizije, napram katoliški politični doktrini. Okrepi pa se zlasti z objavo papeške okrožnice Quadragesimo Anno (1931), ki je prepovedala uporabo imena krščanski socializem. Po idejnem sporu okrog tega vprašanja in po preučitvi, da bi klerikalna politika nasilno odstavila voditelje krščansko socialističnih delavskih ustanov in prevzela vodstvo, je bil leta 1932 pod vodstvom Srečka Žumra ustanovljen sindikat Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ). Vendar krščanski socialisti niti tedaj niso ustanovili svoje stranke, zadovoljili so se le z lastno sindikalno organizacijo.

Za to prvo obdobje je vendarle treba reči, da je krščansko socialno gibanje s svojimi ustanovami: kmečkimi, delavskimi in konzumnimi zadrugami, posojilnicami, prosvetnim delom, socialnimi dejavnostmi, izvršila ogromno delo. Prebudila in mobilizirala je socialno ogrožene sloje tedanje slovenske družbe.

Leta 1939 Edvard Kocbek skupaj z Alešom Stanovnikom in dr.Tomažem Furlanom organizira odbor za ustanovitev politične organizacije krščanskih socialistov. Kocbeku je bila bliže gibanjska oblika delovanja in se ni navdušil za ustanovitev stranke. Dilemo o ustanovitvi stranke »razreši« policijski režim, dokončno pa njihovo začrtano pot prepeči vojna. Iz prve številke glasila »Slovenska politika«, ki sta jo izdala Aleš Stanovnik in Edvard Kocbek, razberemo program novega političnega gibanja. To naj bi bilo laično in bi združevalo vse leve politične sile na programu slovenske avtonomije znotraj Jugoslavije. Ob slovenski avtonomiji znotraj Jugoslovanske federacije, pa naj bi se zavzemala predvsem za novo socialno ureditev in demokratično družbo. Krščanski socialisti kot ena od ustanovnih skupin vstopijo v Osvobodilno fronto. Komunistična partija si je med NOB za uresničitev akcijske enotnosti in svojega revolucionarnemu projekta družbene prenove želela vodilno vlogo. Tudi Edvard Kocbek se je zavzemal za akcijsko enotnost OF in tudi sam menil, da bi strankarstvo ogrozilo učinkovitost NOB. Obe ti težnji sta rezultirali sprejem Dolomitske izjave (1943) . Krščanski socialisti se torej odpovedo svoji lastni politični organiziranosti, čeprav so imeli med pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja večinsko podporo. Izrinjanje krščanskih socialistov iz političnega odločanja pa se radikalizirala v naslednjih letih, ko je Edvard Kocbek odstranjen iz Slovenije (po II. zasedanju AVNOJA-a), na splošno pa z izigranjem sporazuma Tito – Šubašič, oz. ukinitvijo političnega pluralizma. Po vojni torej ni bilo več nikakršne možnosti za avtonomno udejstvovanje krščanskih socialistov ali drugih krščansko političnih doktrin.

Šele konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se okrog Revije 2000 oblikuje krog krščanskih izobražencev, na politični sceni pa se občasno pojavlja mariborski naslovni škof Vekoslav Grmič s svojo socialistično različico teologije osvoboditve.

Slovenska krščanska pomlad

V obdobju slovenske pomladi je kot eno zadnjih demokratičnih opozicijskih formacij oblikovano Slovensko krščansko-socialno gibanje, ki ga vodi Peter Kovačič-Peršin, publicist in urednik omenjene Revije 2000. Njegov poziv k političnemu delovanju kristjanov pade na plodna tla in gibanje hitro raste. Vendar pa prav tako hitro pride do spopada dveh kril: Kovačič-Peršinova frakcija zagovarja gibanjsko obliko in naslonitev na social-demokratizirajoče prenovitelje. Peterletova frakcija pa se želi bolj nasloniti na strukture Rimskokatoliške cerkve in se kot stranka vključiti v nastajajočo opozicijsko koalicijo Demos. Slednja opcija prevlada in prve dni leta 1990 ima nova desnosredinska stranka kongres pod imenom Slovenski krščanski demokrati. Kot najuspešnejši – po poprejšnjem dogovoru v Demosu – Peterle kot vodja Slovenskih krščanskih demokratov prevzame mesto predsednika prve demokratične vlade.

Preostanek levih krščanskih socialistov spomladi 1991 ustanovi Stranko krščanskih socialistov, toda zlato strankarsko obdobje je že mimo. Stranka se leta 1995 ni (do)registrirala po novem zakonu, zato so se posamezniki iz njenega jedra angažirali v družbenem socialnem gibanju. Sodelovali so z različnimi političnimi organizacijami in se vključili v različne iniciative civilne družbe.

Leta 2007 gibanje zopet preraste v organizirano politično akcijo z registracijo stranke: Krščanski socialisti Slovenije. Vodenje nove stranke prevzame Andrej Magajna, nekoč »prvoborec« nastajajočega političnega pluralizma, član Demosovega predsedstva in podpredsednik Tomšič-Pučnikove Socialdemokratske stranke Slovenije, predhodnice današnje Janševe SDS. Na ustanovnem zboru nove stranke, krščanski socilist napovedo hkratno osvežitev na levem političnem polju in alternativo za kristjane.

Objavljeno v ZgodovinaKomentarji so izklopljeni za Zgodovina

Naše Flickr fotke- Poglej te vse fotke